Na gorečo željo in v imenu vseh Slovencev

Škof ni verska, ampak politična funkcija; da ne pozabim: vse, kar pišem, je seveda zgolj moje osebno mnenje. Ali je ali ni škof Andrej Glavan državljan Slovenije in/ali Vatikana, tega ne vem, lahko pa domnevam. Da pa je državljan RKC (torej države Sveti sedež), o tem ne more biti dvoma. Njegova vrhovna avtoriteta in funkcija je papež, trenutno papež Frančišek. Če bi tisto, kar reče trenutni slovenski predsednik Borut Pahor, pomotoma prišlo v konflikt s tem, kar ukaže papež, bi Glavan ubogal papeža. O tem se najbrž vsi strinjamo. Torej se ne more imeti za slovenskega državljana, tudi če ima naš potni list. In če beremo uvodno omenjeni članek, lahko razberemo, da se je visok funkcionar tuje države (spet) neposredno vmešal v politiko države Slovenije.

Že to je huda anomalija naše družbe, navedem pa lahko še hujši primer. Vsi vemo, da je poteka postopek za razglasitev Alojza Grozdeta za svetnika RKC Vatikana. V uradnih vatikanskih virih sem pred časom prebral, da se je postopek začel (navajam po spominu), ker je papež sklenil ugoditi goreči želji škofa Glavana. Potem pa sem si nekega dne kupil knjižico o Grozdetu in tam piše (navajam po spominu), da Glavan pošilja to prošnjo »v imenu in na gorečo željo vseh Slovencev«. Opa. Funkcionar tuje države si drzne papeža nagovoriti v imenu vseh Slovencev (za kar zanesljivo ni imel mandata takrat in ga nima niti zdaj) in mu posredovati »gorečo željo«, seveda spet, »vseh Slovencev«.

Ne vem, koliko ogromno denarja je in bo morala Slovenija (torej mi, deprivilegirani državljani) plačati za ta postopek, in ne vem, koliko Slovencev nima absolutno nobene, kaj šele goreče želje po omenjeni posvetitvi, ampak utemeljeno domnevam, da nisem sam, da nas je kar nekaj. Če bi slovenske državljane na poštenem referendumu vprašali, ali ste za to, da zaradi svoje goreče želje za Grozdetovo posvetitev plačate iz svojega žepa (preko proračuna) toliko in toliko (veliko) denarja, utemeljeno domnevam, da bi jih bilo presneto malo »za« in bi jih presneto veliko obkrožilo »proti«. Slovenci imamo nedvomno predvsem eno gorečo željo: da bi iz Slovenije spokali tisti, ki so jo uničili, in ne tisti, ki hodijo v tujino študirat ali delat.

In še nekaj glede Grozdeta: moje skromno mnenje je, da je šel revež na svoj zadnji sprehod po partizanskem ozemlju neprostovoljno, na ukaz, in da ni vedel, da nosi s seboj v suknjič všito pismo, ki naj bi bilo vzrok za mučenje. Tako neumen in predrzen zanesljivo ni bil, da bi zavestno storil kaj takega, in si nekega preprostega sporočila ne bi mogel preprosto zapomniti. Da je bil natančno programiran za kasnejšo morilsko ponovno delitev Slovencev na naše in vaše. In da je bilo mučenje »na drugi strani« neizogibno prav tako zaukazano – vendar ne izvedeno. Grozde, tako imenovani povojni poboji, taka in drugačna mučilna taborišča, tako imenovani izbrisani, vse to so iznajdbe uma, ki ne more skriti svoje identitete, ker je le eno gnezdo lahko tako in je torej isto. Upam si trditi, da je zares goreča želja večine Slovencev, da bi tem »stricem iz ozadja« končno enkrat padle maske z obrazov in rdeče cunje iz rok.