»Iz zgodovine je razvidno, da je večina sprememb družbenega reda nastala z revolucijo, nekontrolirano, z nasiljem in v kopeli krvi nedolžnih. Še vsaka revolucija je po tistem, ko je obračunala s pripadniki prejšnjega sistema, začela žreti svoje otroke in se izrodila – kot dober primer lahko služita francoska in ruska revolucija, pa novodobne arabske in afriške, toda iz zgodovine se ni nihče nikdar nič dobrega naučil, razen posnemanja, prevračanja, vojskovanja in osvajanja. Vsako nasilje izziva maščevanje zgodovinskega spomina, brez nasilja pa revolucija večinoma ni mogoča; razum bi moral odriniti čustva, v resničnem življenju pa je ravno nasprotno!
Volitve kot največji dosežek demokracije so prepredena iluzija; spominjajo me na vole v hlevu, ki imajo pravico voliti svojega pastirja, ne smejo pa odločati o pašniku.
Volilci domnevajo, da vedo dovolj, izvoljenci so prepričani, da znajo vse, oboji pa nimajo pojma; zaupati volilcem je enako vprašljivo kot verjeti politikom.
Ko država postavi na eno stran tehtnice pravičnost, etiko, zdrav razum in dobrobit državljanov, na drugo pa red in zakonitost, bo izbrala slednjo, morala pa bi obe in tehtnico uravnotežiti.«
Zaradi zgoraj naštetih paradoksov ščepec replik oziroma predlogov:
»O spremembi družbenega reda bi morali razmišljati in jo pripravljati predvsem takrat, ko obstoječi red dobro deluje, ko je dovolj časa za razmislek, ko gonilo ni ulica in ko je sod smodnika še prazen. (V stari Kitajski je bil zdravnik plačan za tisti čas, ko je bil pacient zdrav… logično, mar ne?) Potrebni so čas, skrbna analiza, predvidevanje posledic, vgradnja varovalk, večplasten pristop, usklajevanje mnenj in interesov, da nastane pravna, etična in človeška platforma možnega, ki se po dolgotrajnem tehtanju, vendar dodelana, sme v soglasju z večino utelesiti brez nasilja takrat, ko pride čas za to – kot primer lahko služi slovenska osamosvojitev; čas je bil prezrel, dodelanost pa ravno nasprotna… Da ni bilo nasilja, pa se lahko zahvalimo grožnji zunanjega sovražnika.
Volitve in volilna pravica ostanejo bistvo demokracije, vendar je to, da vsak državljan dobi s polnoletnostjo volilno pravico, morda nekako premalo; učni načrt srednjih šol bi moral obvezno vsebovati predmet »Pomen volilne odgovornosti«, prek katerega bi mladi ljudje spoznavali, da volitve ne temeljijo samo na pravici, časti in morda dolžnosti, temveč predvsem na podlagi znanja, ozaveščenosti in nato prenesene odgovornosti, kar bi jim v dosegu polnoletnosti omogočilo polnokrvne volitve. (Vozniškega dovoljenja nisi dobil avtomatično s polnoletnostjo, dobil si zgolj pravico opraviti izpit in šele nato smel voziti…).
Preden bi neposredno izvoljeni poslanci zasedli mesto v parlamentu, bi morali opraviti obvezno enoletno intenzivno izobraževanje z vseh bistvenih področij delovanja države (pravo, bančništvo, zdravstvo, okolje, promet, sociala, znanost, šolstvo in tako dalje). S tem bi se podaljšalo štiriletno obdobje vladanja za eno prehodno leto, čeprav bi bile volitve (bolje rečeno potrditve) še vedno vsaka štiri leta. Nihče ne bi smel postati poslanec, če ni široko strokovno sposoben in usposobljen; kimati z glavo zna vsakdo. Izbrani minister bi moral biti uveljavljen strokovnjak za tisti resor, kar pomeni, da je imenovan na podlagi znanja, ne pa na podlagi rovaš pripadnosti in kolobarjenja.
Svet konzulov bi nadomestil sedanji državni svet, katerega člani bi bili izbrani neposredno od ljudstva na podlagi njihovih doprinosov etiki, pravičnosti in zdravemu razumu; neke vrste častni nestorji, njihova moč in odločitve bi smele brezpogojno posegati v ravnanje vseh treh vej oblasti. Eden izmed njih bi bil tudi član ustavnega sodišča. Sodstvo bi moralo ostati popolnoma neodvisno, vendar pod budnim očesom sveta konzulov. Ustavno sodišče naj bi delovalo kot zdaj, vendar z enim članom več. Predsednik države bi samodejno postal tudi predsednik sveta konzulov in s tem pridobil bistveno večje pristojnosti in moč poseganja.
Zaščita človekovih pravic bi se preselila v okrilje sveta konzulov.«
O premierju pozna odgovor Pitijin orakel v Delfih.
Kratek povzetek:
Stranke se naj preselijo v civilno sfero delovanja in skupaj z drugimi civilnimi iniciativami, gibanji, različnimi interesnimi skupinami, verskimi skupnosti in podobnimi oblikujejo prek svojih predstavnikov večplastno bazo parlamenta kot neke vrste konstruktivno in trajno opozicijo, ki se ne bori za oblast, ampak jo pomaga oblikovati tako, da se beseda opozicija preimenuje v kompozicijo. Na tak način bi bil oblikovan spodnji dom parlamenta kot trajna spodbuda, vir predlogov, navdih in tudi kontrola zgornjemu domu široko strokovno in etično usposobljenih ter neposredno izvoljenih poslancev ter posredno vlade. Zelo močno vlogo bi imela svet konzulov ter predsednik države kot ultimativna varuha etike, pravičnosti in razuma in bi smela v določenih primerih presegati in presekati odločitve vseh treh vej oblasti.
Strokovnost, razum, pravičnost in etika nad politikanstvom… z eno hudo napako, namreč zaradi nepopravljive pridobitniške in egoistične človeške narave zastavljeno ne more delovati.
Tone Švagelj, Motvarjevci