UTD

Vse pogosteje se pojavljajo ideje o univerzalnem temeljnem dohodku. Nekdo je izračunal, da je najmanjši znesek, ki bi omogočal preživetje, 350 evrov na mesec. Za 2 milijona prebivalcev to znese 8.400.000.000 evrov na leto. Kar je nekako več od vsote, ki jo država vsako leto dobi v proračun. Ob tem se poraja vprašanje, kako lahko kdor koli misli, da je sistem, v katerem lahko v teoriji nihče nič ne naredi, hkrati pa od tega vsi živijo, vzdržen. Ponudi se tudi odgovor, da najbrž ljudje, ki si ne želijo drugačnega, bolj solidarnega sistema. UTD bi namreč tak sistem pokopal, še preden bi se ta resno vzpostavil.

UTD – mokre sanje kapitalistov

Zagovorniki UTD trdijo, da je država dolžna zagotoviti preživetje svojim državljanom. Sam menim, da je država dolžna zagotoviti možnosti za preživetje, ne samega preživetja, saj smo za lastno preživetje odgovorni sami. Alternativa UTD je, da se ljudje naučimo živeti neposredno od svojega dela, denimo z obdelovanjem vrtičkov in delanjem ozimnice. Kdor nima vrtička za obdelovanje, pa naj ga dobi za simbolično najemnino, denimo en evro na mesec. Država pa naj raje aktivno sodeluje pri ustvarjanju delovnih mest z ustanavljanjem novih podjetij in odgovornim gospodarjenjem z njimi.

Za izravnavo socialnih neenakosti pa predlagam uvedbo višjega davka na dedovanje in darila. Denimo 50-odstotni davek za vsote nad 500.000 evrov. Primer: če podeduješ milijon, plačaš četrt milijona davka. Tako se bomo znebili miselnosti kapitalističnega grebatorstva.

Maks Lavrinc ml., Kamnik

UTD

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno v skladu z določili uporabe in citiranja vsebin.