Moji ljubi Slovenci

Če se medtem podira vse drugo, je seveda hudo. Posebno ko propadajo dejavnosti, ki so se jih državljani navadili še v neki drugi državi in jih cenijo, jih imajo radi. Toda ljudje morajo razumeti, da zdaj ljudje niso več v prvem planu. Prioritete so zdaj razvrščene drugače. V ospredju je najprej funkcioniranje državnosti, brez česar bi se država podrla. Kot že rečeno, sodi sem tudi finančni sistem s stabiliziranimi bankami, brez katerih tudi na novo sprivatizirano gospodarstvo ne bi imelo pod milim nebom nobenega smisla, saj ne bi moglo delovati. Jasno, da si tudi dobička ne bi mogli izplačevati. Potem človek res ne bi vedel, čemu je bil potreben ves ta silen hrup o tranziciji in demokraciji. Ne, ne, malce vsiljeni vrstni red je povsem razumljiv in pravilen. Samo tako obnovljena država bo lahko še naprej strumno stala v vrsti, kamor jo je pač postavila Evropa (ali pa kdo drug, ki tudi Evropo uči, kako mora stati). Stvari so torej jasne. Treba se bo samo še navaditi na malo slabše. In potem na še nekoliko slabše, kot bodo pač izračunali ideologi nove ekonomije, da je potrebno, da bomo konkurenčni.

Če medtem najbolj sposobni in mladi trumoma bežijo iz te države, ker v njej ne morejo več ne delati, ne živeti, ne biti uspešni, je to vsekakor problem. Hkrati pa je to, da bežijo, tudi njihova pravica, ki jim je demokratična oblast ne omejuje. Naj se torej le znajdejo, dokler se še da znajti (beri: dokler se še da kam iti). Po letih zasmehovanja in norčevanja je naposled tudi to pomembna pridobitev: oditi dostojno (prosto po gospodu Svetliku, ki je kot pomemben prispevek svojega nekdanjega ministrstva za odpravljanje revščine uvedel definicijo živeti dostojno).

Večina drugih državljanov bo kajpak ostala doma. In bo še naprej vztrajala v revščini ali na robu revščine ali se bo počasi spuščala proti njej. Ti se ne bodo mogli na nikogar več jeziti in s prstom kazati na politike, češ, poglejte, kam ste nas pripeljal! Izvolili so si jih vendar sami. Po svoji vseslovenski pameti ali pa s še bolj neumnim bojkotom volitev. In zdaj jih imajo, takšne, kot so. Ampak politiki niso krivi, da so jim ljudje verjeli. To jim je že treba priznati. Pa tudi sicer: brez pomoči volivcev ne bi nikoli mogli uveljaviti sistema, v katerem je tudi lep delež državljanov pridno kradel, goljufal, podkupoval in uničeval nekdanje skupno premoženje – ter tako uspešno dvigoval povprečno statistično življenjsko raven v tej naši zgodbi o uspehu. Zelo neumno se je zdaj slepiti, da se bo to nakradeno premoženje kdaj povrnilo v našo obubožano skupno blagajno. Bo pa vsaj še dolgo ohranjalo videz povprečno visoke blaginje, kar za oblast in politike naposled tudi ni zanemarljivo.

In če vprašate, kako se bodo državljani te podalpske državice sprijaznili z životarjenjem iz slabega v slabše; hja, o tem se bodo morali ljudje sami vprašati, kot je te dni lepo povedala dr. Marta Gregorčič v Intervjuju – kaj so pa storili oni sami, da ne bi bilo tako, kot je? Če dobro premislimo, moji ljubi Slovenci, vas res ni nihče prisilil, da ste vse to gledali toliko let. Ja, res so vam prali možgane. Res so vas naplahtali. Nikoli pa jim ne boste mogli očitati, da so vas prisilili, da jim morate verjeti. Pa tudi zase boste težko našli pametno opravičilo, da ste takrat samo kimali, ko ste na zaslonih gledali protestnike, kako jih iz helikopterja polivajo s solzivcem, ker so se drli: »Gotof si!« Pa ne da bi mislili, da se da samo z »Gotof si« narediti kaj veliko boljšega. Bogvaruj. Se pa da ob pogledu na solzivec, ki ga tako sofisticirano pršijo iz zraka, vsaj razčistiti pojme v lastni glavi in začeti razmišljati tudi o tem, kaj počno z nami. Naposled, če ostanemo pri malem in začnemo s tem, da se da tudi doma pred televizijskim zaslonom dokazati, da živijo na nacionalki v zmotnem prepričanju, da so odjemalci električnega toka samo zato doma, da jih poslušajo... Kot da ne bi imeli v vsaki hiši pri roki tudi daljinskega upravljalnika...