Rojen sem bil leta 1934 v Trbovljah, kjer sta bila moja mama in oče učitelja na tamkajšnji meščanski šoli. Tam sta se spoznala. Mati je bila članica Sokola iz kroga Josipa Rusa, oče pa član Orla iz kroga Edvarda Kocbeka. Ko sem bil star dve leti, smo se iz Trbovelj preselili v Zagorje ob Savi, kjer je oče postal ravnatelj tamkajšnje meščanske šole, mati pa je tudi poučevala na tej šoli.

Sedem let sem bil star, ko so Nemci kot okupatorji zasedli Zagorje, in jeseni 1941 sem moral v šolo, kjer je bil ves učiteljski kader nemški. Učili so nas le pisati in brati in nas poučevali v hitlerjanskem duhu – češ da je Nemčija naša domovina in mi kot njeni državljani eno ljudstvo, z enim voditeljem, to je s Hitlerjem.

Ko sem bil star devet let, sem doživel strahovit in tragičen dogodek – streljanje talcev na nogometnem igrišču, ki je bilo pred hišo, kjer smo stanovali. Še vedno – po toliko letih! – mi večkrat v sanjah prihaja pred oči prizor, kako devetnajst talcev s črnimi prevezami čez oči vodi nemški žandar v koloni po dva in dva na rob igrišča, kjer so jih potem postrelili. To je bilo neko nedeljo zjutraj. Potem so jih pustili ležati, da so si ljudje lahko ogledali, kaj so okupatorji storili. V sanjah še vedno vidim prizor, kako so odnesli z igrišča neko žensko, ki je doživela živčni zlom in padla v nezavest, ko je med ustreljenimi našla nekoga od svojcev – ali moža ali pa brata.

V najhujšem letu vojne nas je tri otroke – mene, mojega brata in še enega rudarskega otroka – pripravil za prejem prvega obhajila takratni zagorski župnik Ivan Povh, ki se je kasneje pridružil partizanom in tam doživel mučeniško smrt, ko so ga ujeli okupatorjevi hlapci – kozaki v nemških uniformah.

Ob tem obredu, prejemu prvega obhajila, je bila zagorska cerkev nabito polna. Pri prvem obhajilu smo bili le mi trije. Vsi prisotni v cerkvi so jokali, ker so pričakovali, da nas bodo Nemci izselili in pregnali iz Zagorja, ker so ta obred prvega obhajila lahko jemali kot znak upora in odpora proti okupatorju. Saj verouka sicer ni bilo!

Spomin na duhovnika Ivana Povha in njegove poglede in stališča imam za vedno v svojem srcu in sem se po njih tudi vedno ravnal: delaj tako, kot govoriš, in govori tako, kot tudi delaš! Eni pa eno govorijo, drugače, kot govorijo, pa delajo! Ob tem je zlasti poudaril besede škofa Antona Martina Slomška: »Bogu otroci, domovini hčerke in sinovi, nikomur hlapci!« Ime duhovnika Ivana Povha je napisano na spominski plošči božjepotne cerkve na Brezjah, na kateri so napisani duhovniki, padli v NOB.

Ker sem vidno kazal svoj odpor, so se moji starši bali, da me bodo Nemci odvlekli v Nemčijo na prevzgojo, kajti v nekem primeru je prišlo do tega, da sem pozdravil ravnatelja šole z »Guten Morgen!« (Dobro jutro!), on pa se je zadrl in zahteval, da se vrnem in pozdravim pravilno. Zavpil je: »Unser Grus!« (Naš pozdrav!) Jaz pa sem ponovil: »Guten Morgen!« Stekel je za menoj in me s svojo roko tako močno udaril po ustih, da sem si pregriznil spodnjo ustnico in imam na ta dogodek trajen spomin – trdo meso. Rano mi je saniral takratni zdravnik v Zagorju dr. Slavko Grum, ki je bil tudi prijatelj mojih staršev.

Pretresla me je tudi smrt člana Sokola s priimkom Čobal, s katerim sva bila velika prijatelja. Napravil je samomor z obešenjem, v svojem poslovilnem pismu pa je napisal, da noče več živeti na tem svetu, ko že mori Slovenec svojega brata Slovenca. Gestapovski oficir je zahteval od moje matere, da mu to pismo prevede, in ko mu ga je prevedla, se je globoko zamislil…

Pa tudi po končani vojni je prihajalo do kršenja človekovih pravic in še prihaja. Zaradi svojih pogledov in stališč sem bil tudi sam osebno deležen kršenja svojih človekovih pravic. Vedno sem bil na strani ponižanih in razžaljenih, na strani ubogih in pomoči potrebnih. Zato sem se tudi včlanil v društvo Amnesty International. Vse dobromisleče vabim, naj se nam pridružijo – več nas bo, bolj se bo slišal naš glas, glasnejši bomo!

Človekoljubje je najvišja vrednota človekove morale – to je tudi načelo tega društva. Zato sem njegov član in podpornik.

Metod Škerjanec