Potem sem telefoniral župniku Sandiju Osojniku in ga vprašal, kdaj je svoje pismo poslal Dnevniku in odgovoril mi je, da je bilo to pred nekako dvema tednoma in da čaka, da bo pismo objavljeno. Vprašal sem ga, če ima kako potrdilo, da je pismo poslal, a ga ni imel, češ da ga je oddal z navadno pošto. Ko sem mu povedal, da njegovega pisma na Dnevniku niso prejeli, je rekel, da ga bo poslal še enkrat s priporočenim pismom. Zadevo sem v ponedeljek, 21. julija, ponovno preveril in izvedel, da od župnika Sandija Osojnika še vedno niso dobili nobenega prispevka za objavo.

Nad takim farizejskim ravnanjem tega župnika sem skrajno zaprepaden in ogorčen! Torej si je enostavno izmislil, da Dnevnik njegovega pisma ni objavil – saj mu ga tudi poslal ni. S takim svojim početjem povzroča kot župnik sovraštvo do vere in vernikov, škodi tudi svojemu poklicu, ker vsi duhovniki niso taki, kot se je pokazal on, hkrati pa dela krivico časopisu Dnevnik.

Sicer dogajanje okrog Grahovega med okupacijo in po vojni temeljito poznam – saj je bila moja pokojna mati iz Martinjaka. Med okupacijo smo živeli v Zagorju ob Savi, kjer je bil oče do okupacije ravnatelj tamkajšnje meščanske šole, mati pa je tudi učila na tej šoli. Ob prihodu nemškega okupatorja sem bil star sedem let. Oba – oče in mati – sta bila vključena v OF. Ker je bil oče že takrat težko bolan – bolehal je za sklerozo multipleks – se ni priključil partizanom, mater pa so – ker je perfektno govorila nemško – Nemci zaposlili na zagorski občini, kjer je bila odgovorna za izdajo živilskih kart. Od vsega začetka je bila povezana z odporniškim gibanjem in izpostavljena smrtni nevarnosti, ker je izdajala živilske karte tudi tistim, ki so imeli kakega svojega družinskega člana med partizani, pa tega ne bi smela, ker te družine niso imele pravice do živilskih kart. Če bi jo kdo izdal, bi jo doletela smrtna kazen. Skrbela je tudi za zbiranje sanitetnega materiala za partizansko bolnico – povezana je bila z zdravnikom, dr. Slavkom Grumom, ki je bil v tistem času zdravnik v Zagorju ob Savi.

Domobrancem smo rekli na Štajerskem švabobranci. Zdaj pa jih nekateri proglašajo za slovensko vojsko in s tem skrunijo NOB. Saj je vendar rekel Hitler v Mariboru po njegovi okupaciji in ob takratnem svojem obisku: »Napravite mi to deželo zopet nemško!« To je sprto z zdravo pametjo. Germani so bili smrtni sovražnik Judom in Slovanom. Znano je tudi domobransko načelo: »V imenu Kristusovih ran naj pogine partizan!«

Poboji so se dogajali med vojno, dogajali pa so se tudi po njej. Ko to pišem, pišem z veliko težavo – z muko v srcu, ko se ob tem spominjam krikov groze in bolečine svojcev žrtev, pobitih med vojno in tudi po njej. Ekstremizem je rakava rana na telesu slovenskega naroda, pa naj prihaja z leve ali desne – drug drugega populili bi kot plevel, kdo potem bi preživel?!

Ko sem služil svoj vojaški rok od septembra 1964 do septembra 1965, sem bil zadolžen za vodenje moralnopolitične vzgoje v svoji enoti. Med drugim sem poudaril zlasti to, da smo svetovnonazorsko pestra družba – eni verni, drugi pa ateisti, osebna vest vsakega posameznika pa je tista, ki ga dela dobrega ali slabega – tudi v najboljšem žitu je plevel, kot pravi pregovor! Tudi v primeru župnika iz Grahovega gre za to.

Nikdar ne bom pozabil duhovnika iz Zagorja ob Savi, ki mi je dal leta 1943 (najhujše leto vojne!) prvo obhajilo. To je bil vzorni duhovnik Ivan Povh, ki se je kasneje pridružil partizanom. Ob tem prvem obhajilu je bila zagorska cerkev nabito polna, prisotni pa so jokali, kajti prepričani so bili, da nas bo nemški okupator izselil iz Zagorja, kajti to prvo obhajilo je bilo kot akt protesta proti okupatorju – verouka ni bilo, v osnovni šoli pa kader nemški. Pri prvem obhajilu smo bili le trije – sin nekega zagorskega rudarja in midva z bratom. Verouk sta nas učila Ivan Povh in moj oče. Nikdar ne bom pozabil navodil duhovnika Ivana Povha, ki nam jih je dal pri verouku kot napotke za življenje: tvoje besede naj bodo vedno v skladu s tvojimi dejanji! Nikdar naj ne pride do tega, da bi ravnal tako, da bi potem govoril: »Poslušajte, kaj govorim, a ne glejte, kaj delam!« – kot ravnajo nekateri verniki in celo nekateri duhovniki. Poudarjal je zlasti dragocenost etike in morale, ki bi morala biti v ospredju, jo pa zlasti zdaj zelo pogrešamo v naši družbi in državi. Zdaj se uveljavlja prebrisanost in izraba priložnosti na narobe način – na tuj račun.

Na srce nam je polagal zlasti to, naj izkoristimo svoje talente, ki smo jih dobili pri rojstvu in poskrbimo za svoj razvoj. Bil je velik človek in domoljub, ki je poudarjal pri verouku tudi načelo škofa Slomška: »Bogu otroci, domovini hčere in sinovi, nikomur hlapci!« Ime duhovnika Ivana Povha je napisano tudi na spominski plošči, ki je vzidana na božjepotni cerkvi na Brezjah v spomin padlim duhovnikom v NOB.

Metod Škerjanec, Ljubljana