Moj komentar na vojakovo zgodbo

Pa če gremo kar od zadnjega, najbolj odmevnega dogodka, v katerem je umrl policist, ko je nanj streljal pripadnik Slovenske vojske. Sama nisem brala vojakovega bloga, zato njegove zapiske težko komentiram. Vendar naj bi vojak sam pri sebi omenjal duševno motnjo, ki je imela zametke že v otroštvu. Težave pri navezovanju stikov in nesprejetost v družbi kažejo na razvojne motnje, kakršne so aspergerjeva ali avtistična. Za otroke z aspergerjevo motnjo, ki ji sicer pravimo tudi sindrom malega profesorja, so značilni oškodovani socialni odnosi, nenavadno vedenje in zanimanje otrok za skrivnostna, nenavadna dejstva. Medtem ko je za avtizem značilna oškodovanost v socialnih interakcijah in nezmožnost razvijati medvrstniške odnose. Je bilo to morda opaziti pri njem že kot pri dečku? Vstop v vojsko po vsej verjetnosti že iz otroštva travmatizirane osebe je le še prilivanje olja na ogenj, saj je ob vojaški disciplini in dogodkih, ki jih je ta oseba doživela na vojnih območjih, velika verjetnost po retravmatizaciji, torej ponovni travmatizaciji te osebe. To je najbrž tudi razlog, zakaj se je vojak odločil za vstop v režim, ki ga ponuja vojska, že v prvi vrsti.

Kar zadeva psihološko pomoč osebam, ki so bile na vojnih območjih, menim, da bi strokovna pomoč in spremljanje vojakov po tistem, ko se vrnejo z vojnega območja, morala biti nujna ne glede na to, ali je oseba obolela za posttravmatskim stresnim sindromom ali ne. Sam sistem nezmožnosti suspendiranja vojaka, dokler do nečesa ne pride, pa me na slovenskih tleh sploh ne čudi. Ves sistem pri nas je bistveno bolj naravnan kurativno kot preventivno. Podobno je v primerih družinskega nasilja; tudi tukaj policija ne more ukrepati, dokler se komu kaj ne zgodi. Meja med poseganjem v življenje nekoga zgolj zato, ker je potencialni kandidat za povzročanje nasilja, in kršitvijo človekovih pravic je zelo tanka. Tega se vsi strokovni delavci, še posebno v javnih službah, kot so policija, zdravstvo in socialne službe, zelo dobro zavedajo. Zelo hitro se namreč oglasijo inšpektorji, varuhi človekovih pravic in drugi zagovorniki uporabnikovih pravic. Zaradi tega so strokovni delavci pri obravnavi še toliko bolj previdni, delodajalci pa pri odpuščanju v strahu pred tožbami. Verjamem, da slovenska vojska tukaj ni nobena izjema. Konec koncev je bil vojak invalidsko upokojen, mnenje invalidske komisije pa mora upoštevati vsak delodajalec, četudi delavec glede na število ur, ki jih preživi v bolniškem staležu, in svojo učinkovitost zanj dejansko predstavlja izgubo. Čeprav, roko na srce, imeti v vrstah vojske zaposlenega vojaka z diagnosticirano duševno boleznijo je približno tako kot držati otroka v neposredni bližini sladkarij, pri tem pa mu prepovedati, da jih je.

Stroki primer vojaka kaže, kako pomembni so pravilna diagnostika in obravnava ter spremljanje osebe, ki je na zdravljenju, že vse od otroštva. Včasih je treba videti tudi ozadje bolezni, ki jo oseba dejansko izraža, v tem primeru motenj hranjenja, ki je bila pri vojaku najbrž bolj simptom kot pa bolezen, ki bi jo dejansko bilo treba zdraviti. Oziroma bi poleg te bilo treba zdraviti še izvorno bolezen. Sama se globoko ne strinjam z besedami dr. Švabove, da je nevarnost, da bi ljudje z duševnimi motnjami drugim naredili kaj hudega, zelo redka. Kdo pa potem? Pogosto se pri osebah, ki so povzročitelji hudodelnih dejanj, namreč izkaže, da so že bili obravnavani na področju psihiatrije in tudi pri drugih strokovnih službah na področju zdravstva, policije in socialnega varstva. A do radikalnejših preventivnih ukrepov zaradi različnih vzrokov, morda tudi zgoraj omenjenega varstva človekovih pravic, ni prišlo.

Z upoštevanjem človeškega faktorja lahko tudi sama nekoliko vdano v usodo sklenem, da se takšne svari vendarle dogajajo; so se in se bodo! Naj podelim osebno izkušnjo iz ene razvitejših severnih držav, tj. Norveške. Ko sem prijateljico čakala v glavnem mestu, da bi proslavili zadnji dan skupaj, je zelo dolgo ni bilo, ker je zamujal njen avtobus. Nekaj ur pozneje sva iz medijev izvedeli, zakaj je prišlo do zamude. Na avtobusu, na katerega bi morala prijateljica sesti, se je namreč nekaj ur pred tem odvijala prava tragedija. Med potniki je bil neki moški, ki je imel pri sebi nož in je hodil od potnika do potnika ter jih z nožem ranil, vse dokler ni voznik avtobusa odreagiral tako, da je odprl vrata, in moški je potem iz avtobusa zbežal. Mediji so poročali, da je bil moški pred enim dnevom predčasno odpuščen iz psihiatrične bolnišnice. Prijateljica ni pozabila omeniti, da je nedavno stal na strehi moški, ki je streljal na mimoidoče. V Oslu, glavnem mestu ene najrazvitejših evropskih držav, si predstavljate?

Moje mnenje je, da tovrstnih dogodkov, kakršnemu smo bili priča, najbrž ne more preprečiti nihče. Strokovnjaki različnih strokovnih služb in delodajalci pa politiki pri sprejemanju zakonov se lahko iz njih le kaj naučimo. Če pri sebi začnemo z evalvacijo, kaj lahko prihodnjič drugače naredimo, kako lahko ponudimo še kvalitetnejšo obravnavo, kako spremeniti zakonodajo…, da do tega ne bi prišlo, bo to predstavljalo kamenček v mozaik za boj proti nasilju ter hitrejšo in učinkovitejšo obravnavo tistih, ki to nujno potrebujejo.