“Mohangler”

Med lanskimi javnimi protesti se ga je prijel vzdevek Mohangler kot opis vzorca obnašanja ali delovanja. Sam zase (in za župane mestnih občin) je nekoč javno dejal, »da tekmujejo v zbiranju kazenskih ovadb«. V Mariboru, Kopru in tudi Ljubljani že izgublja tekmo, ker je pristal v »samo« enem kazenskem postopku.

Toda te zunanje oblike njegovega (ne)dela presojajo druge ustanove. Volilci Kranja pa imajo pravico vedeti, ali župan dejansko živi v Kranju ali pa je njegov stalni naslov priložnost za oddajanje stanovanja podnajemnici in sredstvo za kandidaturo na volitvah.

Volilci Kranja imajo pravico vedeti, kako župana za njihov denar prevažajo na njegov začasni naslov oziroma stalni naslov njegove soproge!? Volilci Kranja imajo pravico vedeti, kdo od tistih, ki zmagujejo na poštenih javnih razpisih, potem gosti župana na zastonj izletu, o katerem župan ni nikdar seznanil javnosti.

Po sodni poti županu ni uspelo utišati spodaj podpisanega, ki so ga ne tako davno s podtaknjenim požarom na domu prav tako skušali utišati. Moram pa priznati, da je sodna prepoved pisanja do zdaj v dolgoletni novinarski karieri največje priznanje, ki sem ga od kakega oblastnika dobil javno za svoje delo!

Kajti: če je vse, kar pišem(o) o njegovem liku in delu tako brezmadežno (kot je zapisal v soboto) – čemu potem zahtevek, da sodišče prepove pisanje o tem?

Odgovor bo verjetno znan letos jeseni, opravičujem pa se bralcem za tratenje prostora. Vse to bi zelo rad Mohorju Bogataju povedal, če bi se srečala v kavarni, pri mesarju, med sprehajanjem psa ali pri zobarju, kot se pač srečujejo ljudje, ki v nekem okolju skupaj živijo. Pa se mi to do zdaj še ni posrečilo. Razlaga? Nekdo od naju pač živi v napačni občini.