Misli z ministrovo glavo

Po treh desetletjih dela v državni upravi lahko z mirno vestjo zapišem, da ta nikoli ni bila zelo ugodno okolje za konstruktivno medčloveško komunikacijo. Ta ugotovitev je veljala toliko bolj, kolikor više po hierarhični institucionalni strukturi ministrstva si se ozrl. Podpisani sem imel v dolgih letih dela na pravosodnem ministrstvu kar nekaj priložnosti sodelovanja na sestankih ministrovega kolegija, kjer so bile zbrane vse najpomembnejše osebnosti ministrstva, in moram reči, da so bili ti sestanki zame (v službi za izvrševanje kazenskih sankcij pravosodnega ministrstva sem se ukvarjal s problematiko skupinskega dela z obsojenci v kazenskih zavodih) izredno poučen praktikum iz skupinske dinamike. Enake situacije so se, z manjšimi izjemami, stereotipno pojavljale – ne glede na različne republiške sekretarje, poznejše ministre in druge udeležence kolegija. Mnogi strokovnjaki, zelo inteligentni ljudje srednjih ali poznih srednjih let, so se obnašali kot študentje, ki čakajo, da jih profesor pokliče v svojo sobo, kjer jih bo izprašal, kaj so se naučili; nekateri so nervozno hodili sem in tja, drugi brezizrazno bolščali nekam v prazno, tretji brskali po papirjih, ki so jih prinesli s seboj. Tisti, ki so se obnašali, kot se za zrele osebnosti spodobi, so bili (vsaj po mojih izkušnjah) praviloma krepko v manjšini.

Po uvodnem sekretarjevem oziroma ministrovem govoru je praviloma sledila faza, ki smo ji na področju skupinske dinamike rekli faza spuščanja balončkov. Poteka takole: spustiš balonček in čakaš, ali se bo razpočil. Če se ne, spustiš drugega in tretjega. Drugače povedano: nekaj »čivkneš« in čakaš, kaj bodo rekli drugi, predvsem pa, kaj bo rekel glavni. Če so odzivi dobri, nadaljuješ, če niso, utihneš in samo izjemoma poskušaš nadaljevati. Če oceniš, da glavnemu tvoje govorjenje ni všeč, ne nadaljuješ, pa čeprav si še tako prepričan, da imaš prav. Če vseeno nadaljuješ, te utišajo tisti z višjim formalnim statusom, ki vedo, kako »čivkati«, da bo glavnemu všeč. Neredko so se seje sprevrgle v dialog med glavnim in najbolj obveščenim in se končale z že vnaprej sprejetimi sklepi. Spominjam se republiškega sekretarja, ki mu je opisano vedenje članov kolegija očitno šlo na živce in je na nekem sestanku izvedel poseben preizkus odnosa do avtoritete, ki se ga je naučil med službovanjem v Beogradu. Predstavil je očitno napačno, skoraj abotno trditev in čakal, kako bomo prisotni reagirali. Sledila je popolna tišina in zbegano spogledovanje. Moram se pohvaliti, da je samo meni ušel smeh, s katerim sem si nepričakovano zaslužil posebno sekretarjevo priznanje.

Opisani model se je v večji ali manjši meri prenašal navzdol v posamezne organizacijske enote, odvisno od njihovih vodij in podrejenih. V službi za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je pravosodno ministrstvo nikdar ni povsem posvojilo (do leta 1970 je spadala pod MNZ, v treh desetletjih mojega službovanja je bila kar osemkrat prestavljena), je bilo od začetka nekoliko drugače, že zaradi dislociranosti in zato manjšega kvarnega zadaha oblasti (v poslopju ministrstva smo bili samo krajši čas), predvsem pa zaradi drugačnih ljudi, ki smo se po naključju znašli na tem oddelku. Za ponazoritev naj opišem dogodek z nekega sestanka. Za dolgo pravokotno mizo je na enem koncu sedel naš nadrejeni, na drugem pa njegov pomočnik; vsi drugi smo sedeli vmes. Sestanek je potekal tako, da sta se oba glavna menjavala v govorancah, medtem ko smo preostali molčali in se obračali levo, desno, levo, desno, kot bi bili na teniškem dvoboju. Pa je takratni pravniški pripravnik, danes doktor penologije Dragan Petrovec, nenadoma vstal in se napotil proti vratom. Na šefovo vprašanje, kam gre, je odgovoril, da teh neumnosti ne more več prenašati. Pregovorili smo ga, da je sedel nazaj za mizo, se o zadevi pogovorili in nič se mu ni zgodilo. Preostali del sestanka je bil zelo produktiven.

Verjamem, da je kakšnemu današnjemu uslužbencu ministrstva, ko je prebral gornje vrstice, zaledenela kri v žilah ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi danes tudi on storil kaj takega. S prihodom demokracije se delovno vzdušje v državni upravi namreč ni izboljšalo, temveč vidno poslabšalo. Število zaposlenih se povečuje, birokracije, šefovega in socialnega »biciklizma« (klanjanja navzgor in gonjenja navzdol) je vse več, ustvarjalnega dialoga pa vse manj. Ministri se menjavajo kot po tekočem političnem traku in po zaslugi Janševe vlade ima vsak pravico sam izbirati svoje najbližje sodelavce (psihološke ugotovitve kažejo, da osebnostno moteni nadrejeni v večjem obsegu izbirajo osebnostno problematične podrejene) in jih napoditi, če se mu zazdi, da so z njim osebnostno nekompatibilni. Pa niti ni potrebno, da bi kdaj realiziral to pravico, deluje že pravna podlaga zanjo. Nekdanja maksima »misli z ministrovo glavo« se danes glasi »pazi, da se mu ne zameriš«. Če je prva maksima delovala, ko so bili najvišji ministrski veljaki pravno zaščiteni kot beli medvedi, kako deluje šele druga – danes, ko so na stalnem prepihu!? In kako se počutje vodilnih odraža na delovnem vzdušju v njihovih delovnih enotah?!

Poznam še nekaj ljudi, ki so zaposleni v državni upravi. Skupni imenovalci njihovih odgovorov na vprašanje, kako je v službi, so: še nikdar ni bilo tako slabega, morečega vzdušja, vsi samo čakajo, kaj jim bo prinesel jutrišnji dan, nihče ne zaupa nikomur, čedalje več je birokracije in nepotrebnega pisanja t

er tesnobnega pričakovanja, kaj bo prinesla nova vlada.

Franc Mlinarič, upokojeni svetovalec vlade za obravnavo obsojencev in mladoletnikov, Ljubljana

Preberite zadnje članke