Za visoko čislanega pravnika, ki vedno ve, kaj je prav in kaj narobe, kaj je zakonito in kaj nezakonito, bi vsak, tudi pravno neuk človek, pričakoval, da se bo lotil raziskovanja zakonodajnih sledi tajkunskega in tovarišijskega kapitala, ki je dodobra obubožal Slovenijo. To bi bila prava naloga za pravičnika njegovega kova.
Toda ne, Miran Potrč raje ves čas deluje kot zagrizen nasprotnik vračanja po letu 1945 brutalno odvzetega premoženja, saj se je takoj po sprejetju zakona o denacionalizaciji (ZDEN) novembra 1991 postavil na čelo politično propagandnih »akcij«, uperjenih v spremembe oziroma izničenje zakona.
Vredno se je spomniti njegovega članka v Delu 5. septembra 1992 z naslovom »Še je čas, da preprečimo novo katastrofo«, v katerem je denacionalizacijo primerjal s katastrofalno sušo tistega poletja! To je bila drzna in žaljiva primerjava, ki jo zmore le ideološki dedič povojnih razlaščevalcev.
Zato tudi ne bo odveč, če povzamem nekatere politično stopnjevane pritiske na ZDEN, ki so sledili: decembra 1993 je bil ustanovljen Konzorcij zavezancev s podporo Gospodarske zbornice Slovenije in Združene liste, ki naj bi določil nove pogoje vračanja premoženja. Sledila je ustanovitev Združenja delodajalcev Slovenije, ki si je prizadevala za zaščito in varovanje družbenega kapitala. Miran Potrč nadaljuje prizadevanja za izničenje ZDEN s člankom februarja 1995 v Delu »Denacionalizacija – ali smo še pripravljeni popraviti napake?« in ZDEN poimenuje »ideološki projekt«.
Sledilo je sprejetje zakona o začasnem delnem zadržanju vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov (moratorij), Ur.l. RS št. 74/95, ki naj bi zadržal vračanje premoženja za dobo treh let. Ustavno sodišče je razveljavilo nekatere točke zakona, saj bi sicer zakonodajalec brez stvarno upravičenega razloga povzročil kršitev ustave in s tem načelo zaupanje v pravo, ki je element pravne države. To bi moral Miran Potrč kot pravnik vedeti, a vedeti bi moral tudi njegov strankarski kolega, poslanec, profesor ustavnega prava in kasneje ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, ki Mirana Potrča ni nikoli opozoril ali ustavil pri neustavnih predlogih v zvezi z ZDEN.
Leta 1996 je sledila sprememba odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen za nacionalizirano premoženje, ki je drastično spremenila pogoje vračanja.
V letu 1998 je bila sprejeta diskriminatorska novela ZDEN (ZDEN – B), ki so jo v procedure vložile leve stranke s prvopodpisanima poslancema Igorjem Bavčarjem in Darjo Lavtižar Bebler. Novela še vedno velja, zmanjšuje uzakonjene pravice upravičencev, povzroča nedopustno razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci in jih postavlja v neenak položaj, predvsem pa krši veliko členov Ustave RS.
Naj ne naštevam dalje. Že samo iz nekaj zgoraj navedenih potekov pritiskov in sprememb sledi, da so bile in so pri izvajanju ZDEN še vedno kršene temeljne človekove pravice, predvsem zaradi kršitve načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS.
Velja opozoriti, da je v zvezi z naknadnim spreminjanjem temeljnih načel zakona o denacionalizaciji Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-121/97, Ur.l. RS št. 347/97 še posebej poudarilo, »da je ZDEN kot tranzicijski zakon glede na svoj namen sistemski zakon, v katerem so bila jasno opredeljena vsa osnovna načela procesa denacionalizacije, ki se v skladu z načeli pravne države lahko spreminjajo le, če so podani pogoji in okoliščine, ki zadostijo kriteriju najstrožje ustavnopravne presoje«.
Zagotovo lahko trdimo, da imajo največji delež pri nasprotovanju vračanja premoženja oziroma pri njegovem zaviranju ves čas nekatere politične stranke (ZKS oziroma SD in nekdanji LDS), torej politični oziroma ideološki dediči povojnih razlaščevalcev in od leta 1991 poslanci levih strank. Svoj delež pa imajo tudi mnogi podporniki bivšega režima, ki še vedno bedijo nad nevrnjenim premoženjem, in tudi mnogi posamezniki, ki delujejo skrito in je njihov vpliv močnejši od ustave in zakonov.
Zdenka Goriup, ZLRP Ljubljana
