Kaj ga je oblikovalo in pripeljalo do spoštovanja, ki ga je užival, in do osebnosti, ki jo je izražal? Morda so bile to preizkušnje v otroštvu, umetniška žilica v mladosti, študij prava, šola za rezervne oficirje v Bileči ali pa prva služba v Kropi? Ali je bila to duša Poljanca, na zunaj trda, tiha, včasih brezkompromisna, a znotraj čustvena in polna pripadnosti? A vsekakor je bilo to povezano z delom v obrambnem sistemu in sistemu zaščite in reševanja, od trenutka, ko se je kot pravnik in kasneje podsekretar zaposlil v takratnem Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo pred skoraj petintridesetimi leti. In vse to je bilo združeno z ljubeznijo do domovine, z zavedanjem, ki ga v času pred osamosvojitvijo marsikdo ni razumel in ki ga dvajset let po osamosvojitvi marsikdo ne razume več, kar je Mirana žalostilo. Ko smo se pritoževali nad delom, nad odnosi, je Bogataj diskusijo zaključil z Župančičevimi besedami: »Domovina je ena, vsem nam dodeljena.« In tako je tudi delal, brez pogleda na uro, nesebično, pošteno, ne oziraje se na številne ovire, ki so se mu ali pa so mu jih postavljali na poti. Sooblikoval je temelje sistema obrambe in zaščite, ki je Slovenijo prepeljal skozi leta priprav na osamosvojitev in osamosvojitev samo, vključno z zakonsko podlago za narodno zaščito. V tem času je poleg svojega rednega dela prevzel še eno veliko obveznost, poveljevanje Civilni zaščiti. Več kot petindvajset let je poveljeval tistim, ki so v času najhujših nesreč nesebično poskrbeli za poškodovane, za odpravo škode, za pomoč, ki jo ljudje v nesreči potrebujejo in pričakujejo. Bil je obraz na televiziji, ki je sporočal, da je situacija obvladana, da je pomoč tam, kjer mora biti, da je vse pod nadzorom. Skrbel je za »svoj« sistem, se boril za finančna sredstva, lobiral za opremo, predvsem pa zagovarjal prostovoljnost, humanitarnost in strokovnost. Njegovi reševalci in gasilci so ga klicali z eno besedo, ki pove vse: »Poveljnik«.
Nikoli ne bo pozabljena njegova vloga v pripravah na osamosvojitev, v času vojne za Slovenijo, v pogajanjih z JLA pred njenim odhodom in pri aktivnostih, ki so omogočile, da nam je uspelo zadržati veliko vojaške opreme. Najin zadnji pogovor je potekal o tem, da bi bilo potrebno, da to obdobje zapiše in predstavi, ne skozi oči politika ali vojaka, ampak skozi oči tistega, ki je politikom in vojakom omogočal, da so svoje delo opravili. In to nalogo je opravljal do svoje upokojitve pred štirimi meseci. Bil je ključna vez med idejami in željami ter tistim, kar je omogočalo njihovo potrditev na vladi in v državnem zboru. Ko je Bogataj zamrmral skozi brke, da je sedaj gradivo dobro, se je marsikateremu obrambnemu ministru odvalil kamen od srca.
A obstajal je še en Bogataj. To je bil Miran, ki je izkoristil vsak možen trenutek za svoj hobi, ribolov. To je bil Miran, ki se je znal sprostiti v družbi prijateljev na polharjenju. To je bil Bogataj, ki je ob lučeh pozno zvečer po prihodu iz službe »preštihal« in oplel vrt. To je bil Bogataj, ki je po sobotnem nakupovanju spil kavo ob velikem kupu prebranih časopisov in ki nikoli ni pozabil kupiti rož za ženo Ivo. In družina je bila tista, ki ga je morala deliti z domovino. Nesebična ljubezen in pripadnost ženi Ivi in hčerkama Tanji in Nini ter vnukoma je bilo tisto, kar ga je dokončno oblikovalo in gnalo naprej. In ko je bil čas, da se posveti samo njim, ga je izdalo srce. Srce je bilo tisto, ki je zaključilo Župančičeve verze: »je eno življenje in ena smrt«. Miranova smrt je prišla prehitro, a življenje je bilo veliko.
