Maša za J. J.

a) ravnanje klerikov je skladno z evangelijem in sproža dobre učinke

b) ravnanje klerikov ni skladno z evangelijem in sproža dobre učinke

c) ravnanje klerikov je skladno z evangelijem in sproža slabe učinke

d) ravnanje klerikov ni skladno z evangelijem in sproža slabe učinke.

Običajno pozabljamo, da sta tako evangelij kot človekovo ravnanje (vključno s kleriškim) in tudi ne/skladnost med njima stvar interpretacije. Interpretacija pa je rezultat konteksta, v katerem poteka. Primer maše »za Božjo pomoč in varstvo Janeza  Janše« je tipičen primer iz kategorije c, saj bi bilo dotičnemu župniku težko očitati, da s tem, ko ni zavrnil (plačane) prošnje za mašo izpostavljenemu zaporniku, da bi s tem kršil evangelij; kajti v skladu z evangelijem si mašo zaslužijo tudi najhujši zločinci, zakaj bi jo torej odrekali navadnim kriminalcem?

Prav tako bi župniku težko očitali, da ni deloval v skladu s pastoralno prakso (na Slovenskem), saj maša za J. J. spada v isto kategorijo kot npr. maše za pobite domobrance (ne pa za partizane) ali pa maše za zmago politične desnice (ne pa levice).

Prav tako bi se bilo težko sprenevedati, da ta maša ne bo imela negativnih učinkov na državljane in tudi župljane, kajti znotraj prvih in znotraj drugih so tako politični privrženci kot tudi politični nasprotniki J. J. Ker razlika med nasprotnima skupinama ni krščanska (še manj katoliška), pač pa izrazito politična, ima tudi omenjena maša politično konotacijo.

Pravo vprašanje je, kako bi bilo možno spraviti obravnavani ritual iz kategorije c v a, torej slabe učinke nadomestiti z dobrimi? Ker državna regulacija v tem primeru ni možna – saj ne gre za državno niti javno ustanovo niti za verski ritual v takih ustanovah –, je možna le samoregulacija RKC. Najenostavnejši orodji za samoregulacijo sta v tej kolobociji dve. Prva je prekvalifikacija rituala v splošnejšega (npr. namesto za imenovanega zapornika se maša daruje za vse zapornike ali pa za vse »trpeče na duhu« itd.). Druga možnost samoregulacije je sklicevanje na Zakonik cerkvenega prava, ki v zvezi z mašnimi darovi izrecno prepoveduje klerikom vsakršno trgovanje ali kupčevanje. Še več, Zakonik prepoveduje celo vzbujanje »vsakršnega videza trgovanja ali kupčevanja« (kan. 947). V skladu s tem členom župniku ne bi bilo težko razviti opravičila za zavrnitev maše z argumentom, da bi zadeva lahko izpadla kot podkupovanje. Kajti če Cerkev proda svojo storitev (mašo) v prid človeku, ki je znan po tem, da je politično razvpit kriminalec, potem lahko nastane vtis, da Cerkev podpira njegovo kriminalno in politično aktivnost. Hkrati bi pri trdem (apologetskem) delu vernikov – ki je prepričan, da Cerkev ne podpira kriminala in da ni politično profilirana – lahko nastal vtis, da je župnik servisiral politično motivirano prošnjo vernika samo zaradi denarja (pač po logiki, da v tržnem sistemu tudi RKC lahko preživi le, če izplava iz dolgov). V obeh primerih bi takšna interpretacija cerkvenega prava služila za elegantno varovalko pred diskreditacijo mašnega rituala, a le pod pogojem, da se zanjo odločijo kleriki. Tokrat (izjemoma) žogica ni pri državi.