Malteški vitezi kot prostovoljno bolniško društvo

Moji komentarji se običajno nanašajo na vsebino in početje Cerkve (tako imenovanega Svetega sedeža in vseh njegovih provinc po svetu), torej RKC Vatikana, predvsem v Sloveniji. Formalno gre sicer za dva različna mednarodna subjekta – državi, vendar z istim vodstvom, istim diplomatskim aparatom in sedežem, istim geostrateškim programom… Pretežno s Cerkvijo se ukvarjam iz zgodovinskih razlogov, za Slovence je bila namreč pogubna ves čas našega obstoja. Danes se njena vloga ponovno izrisuje v vsej svoji zli inkvizicijski veličini, čeprav za nekatere manj očitno, ker se bolj zavedajo drugih orodij iste tako imenovane svetovne elite.

Malteški vitezi je na videz plemenito kamuflažno ime za vojaško-cerkveni red SMOM (Sovereign Military Order of Malta), kljub »suverenosti« absolutno in v vseh pogledih podrejen RKC in Vatikanu. Tudi Cerkev kot eden od mehanizmov sistema novega svetovnega reda, globalne inkvizicijske oblasti, ima množico svojih podsistemov. Nekaj od teh je popolnoma skritih, drugi se javnosti kažejo kot dobrodelne in temu podobne organizacije, svoje črno bistvo pa skrbno skrivajo. Za osnovo svojega prikaza sem vzel knjigo Mesijanska zapuščina, avtorji Michael Baigent in drugi, založba Quatro 2002, strani 339–345. Kjer uporabljam sedanji čas, je treba upoštevati, da je bila knjiga iz angleščine prevedena pred več kot desetimi leti. Povzetek sem razporedil in krajšal po svoje, zato zelo priporočam branje originala.

Kneževina SMOM v svoji sedanji obliki izvira iz leta 1804, ko se je (znova) pojavila v javnosti ter so jo priznale različne druge države in institucije. Sklicuje pa se na mnogo starejši rodovnik, tudi na nasledstvo po izvornih Templjarjih, ki sta jih v letih 1307–1314 uničila takratna papež in francoski kralj. To je pomembno zaradi cerkvenih bančnih poslov in mednarodnih financ ter projekta združene Evrope in vloge sedanjih templjarskih vitezov. Evropa za SMOM pomeni območje od Atlantika in Sredozemskega morja do Urala. Tajne združbe se križajo z visokim finančništvom in panevropsko politiko, kjer se nacionalne meje ignorirajo in javnosti znane pravne norme ne veljajo.

SMOM, izvorno Viteški red svetega Janeza Hospitalca v Jeruzalemu, je bil sicer tekmec prvotnega templjarskega reda. Takrat so se imenovali Red ivanovcev ali janzenistov, tudi hospitalcev, po neki bolnišnici v Jeruzalemu, ki je bila posvečena sv. Janezu in so jo leta 1070 ustanovili italijanski trgovci, da bi skrbela za romarje. Danes je videti, da je šlo za tlakovanje poti prvemu križarskemu pohodu kakšnih 30 let kasneje. So torej starejši od templjarjev, vendar so se prvotno omejevali na bolniško delo. Do leta 1126 pa so razvili pretežno vojaške funkcije, ki so kmalu izpodrinile njihove bolniške dejavnosti. Tako kot templjarji so postali nezaslišano bogati. Red se je razvil v mogočno vojaško, cerkveno in administrativno tvorbo s stotinami vitezov, stalno vojsko, številnimi pomožnimi službami, s sistemom gradov in utrdb ter z ogromnimi zemljiškimi posestvi povsod po katoliškem svetu. Po uničenju templjarjev so dobili v Angliji in tudi drugod številne nekdanje templjarske posesti.

Leta 1530 so se, po vmesni pretežno krvavi zgodovini, naselili na Malti. V 16. stoletju so bili ena najpomembnejših vojaških in pomorskih sil katoliškega sveta. Kasneje je njihova moč upadla in šele leta 1834 so našli nov sedež v Rimu (Palazzo Malta na Via Condotti). Ime Malteški red jih ločuje od protestantskih ivanovcev v Veliki Britaniji in Franciji. Spet so se posvetili negi bolnikov, kar jim je v naslednjem poldrugem stoletju prineslo velik ugled, s tem pa obilne možnosti manipulacije. Pred ustanovitvijo države Izrael je bila v igri celo opcija, da bi zasedli Jeruzalem.

Sodobni malteški red je prav predestiniran za opravljanje funkcij tajnih služb. (Spomnimo se vdora nekdanjega ministra Lovra Šturma v Sovo.) Njegovo članstvo je mednarodno in odlično organizirano, medicinske službe se pojavljajo na strateških točkah kriznih območij; med njimi ni le zdravstveno osebje, ampak tudi pomembni predstavniki vseh sfer, ki imajo dostop do področij, zaprtih za običajne duhovnike. Zato poznavalci malteške viteze tesno povezujejo z vatikansko obveščevalno službo. Skrivaj spet igrajo vlogo iz 12. stoletja – vlogo prvoborca na sodobnem križarskem pohodu.

Po mednarodnem pravu ima SMOM status neodvisne kneževine. Veliki mojster je priznan posvetno kot knez in cerkveno kot kardinal. Red ima diplomatske odnose z vrsto držav po vsem svetu, zelo aktiven je tudi v EU (v Sloveniji uradno od leta 1992). Med člani so vodilni funkcionarji evropskih obveščevalnih služb in armad, velja pa tudi za posebno povezavo med Vatikanom in CIA. Direktorji CIA so praviloma malteški vitezi. De facto poglavar ameriških maltežanov je kardinal Francis Spellman, ki je za CIA delal v Gvatemali. Spellman je zbral ogromne vsote denarja z vpisnino vsakoletnih novih članov. Med sedanjimi pripadniki reda sta na primer William Wilson (ameriški veleposlanik v Vatikanu) in George Rocco (nekdanji namestnik šefa kontraobveščevalne službe CIA).

Tu povzetek knjige zaključujem. Če se lahko na Mesijansko zapuščino sklicujemo kot na verodostojen vir (avtorji so pred tem izdali uspešnico Sveta kri in sveti gral, iz katere je nedvomno vsaj deloma črpal Dan Brown z DaVincijevo šifro), bi najbrž upravičeno domnevali nekaj takšnega: v Vatikan pošiljamo zapriseženega sodelavca vatikanske tajne službe, da bi tam zastopal interese države Slovenije – ker prav njega zahteva Vatikan. Nič spornega, nam pravijo… Razumete in se strinjate? Jaz ne in se ne.