Prirejanje »kosil in večerij« za volilce (predsednike športnih panog), ki naj bi podprli kandidata, je po moji pameti »nešportni boj« za dosego cilja. Kandidat, ki se mu zdi »nešportni boj« popolnoma neoporečen in se ga ne sramuje, pa res ne more biti predstavnik olimpizma, ki načeloma zagovarja športni boj. Toda če pustimo idealiziranje športa in njegove krovne organizacije, metoda dela kandidata, ki bi rad zasedel športni prestol, zaudarja po korupciji. Korupcijo razumemo kot podkupovanje in dajanje nagrad za dosego svojega cilja. Kaj pa je »sestankovanje z morebitnimi tekmeci in ponujanje vidnih funkcij v primeru skupne kandidature« drugega kot podkupovanje, obljubljanje nagrad (funkcij), korupcija? Po moji kmečki pameti je primer takšnih kosil in večerij, kjer se sklepajo koalicije in obljubljajo nagrade, delovno področje komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Najbrž pa z njeno obravnavo ni mogoče računati, ker ima sama s sabo preveč dela.
Pomembnejši od mnenja KPK je etični vidik podkupovalnih kosil in večerij. V etičnem smislu korupcijska dejanja štejejo za izprijenost oziroma pokvarjenost. Izprijenost in pokvarjenost pa sta lastnosti, ki sta na nasprotnem polu olimpijske ideje, ki domuje (naj bi!) v krovni športni organizaciji. Bog ne daj, da se v OKS vtihotapijo in okrepijo politične in mešetarske manire. Če to tolerirajo udeleženci kosil in večerij (funkcionarji športnih organizacij in nekateri protikandidati), bi se temu morali upreti nekateri vrhunski športniki, s katerimi menda tudi koketira in manipulira »korupten« kandidat.
Silvo Kristan, Podkoren
