Bavconova deviza je vselej bila, da se znanstvenik ne sme zapirati v varno intimo svojega kabineta, temveč mora delovati angažirano in svojo vednost uporabljati tudi na področju širših (»univerzalnih«) družbenopolitičnih dilem. Javno se mora oglašati, čeprav je to pogosto nehvaležno in je marsikdaj udobneje biti tiho. V imenu človekovih pravic mora protestirati, kadar se godijo krivice, čeprav ga nemara neposredno ne zadevajo. Rečeno z znano frazo: znanstvenik sveta ne sme zgolj motriti, temveč ga mora dejavno spreminjati.
Njegovih zanimivih predavanj se spominjajo številne generacije študentov. Kot pravnik Bavcon v marsičem odstopa od tradicionalnega lika pravniškega formalista. V njegovih delih ne najdemo le razprav o »zgradbi pravne norme«, temveč sklice na Voltaira, Beccarijo in Rousseauja. Trdno namreč verjame, da pravnih dilem ni mogoče reševati izolirano od družbene stvarnosti. Za ponazoritev tega pristopa je zelo ilustrativen njegov učbenik kazenskega prava (skupaj s prof. Šelihovo sta prvo izdajo pripravila leta 1978, leta 2013 pa je izšla šesta izdaja). Večina učbenikov kazenskega prava se začenja s formalno definicijo kaznivega dejanja in razpravljanjem o položaju kazenskega prava znotraj pravnega reda, Bavconov pa uvodno poglavje nameni refleksiji o posameznikovem življenju v družbi. Zaradi tega mu kritiki radi oponesejo »sociološki pristop«, vendar pa je prav ta »sociološka« širina skupaj z zavezanostjo humani kriminalitetni politiki dala poseben pečat tako imenovani ljubljanski šoli kazenskega prava. V nekdanjem jugoslovanskem pravnem prostoru je ta šola uživala status avantgarde, odmevnost pa je dobila tudi v mednarodnem prostoru, saj se ni vklapljala v tedanjo prevladujočo kazenskopravno doktrino držav vzhodnega bloka (v tej zvezi je nadvse ilustrativna polemika Bavcona in soavtorjev s stališči vzhodnonemškega profesorja Johna Lekschasa, ki je v slovenskem prevodu objavljena v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo 1968 št. 3).
Kljub temu da Bavcon v izhodišču ni formalist, pa pripisuje pravnemu formalizmu velik pomen, kadar gre za pravno varnost posameznikov. V tej zvezi vselej poudarja pomen »aksiomov kazenskega prava«, kot so zakonitost, krivdno načelo, domneva nedolžnosti in druga pravna jamstva. Pomena teh aksiomov ne poudarja nič manj zavzeto, kadar gre za družbene skupine, ki v nekem zgodovinskem trenutku niso posebno priljubljene. Trenutno so to »tajkuni«: Bavcon je v več intervjujih in časopisnih člankih opozoril, da trenutno vzdušje v družbi, ki zahteva energičen odziv pravosodja na gospodarsko kriminaliteto, ne sme povzročiti osipa omenjenih pravnih jamstev. V delu javnosti je ta njegov poziv naletel na nejevoljo (»Bavcon brani tajkune in meče polena pod noge pravosodju, ki se je končno začelo uspešno spopadati z gospodarsko kriminaliteto.«). V veliki meri gre za nesporazum: Bavcon ne nasprotuje pregonu gospodarske kriminalitete, opozarja pa, da mora pravosodni sistem tudi v časih, ko je javno mnenje zrevoltirano, ohraniti trezno glavo in spoštovati aksiome kazenskega prava.
Prispevki profesorja Ljuba Bavcona so za slovenski pravni in širši družbeni prostor še posebej pomembni zato, ker je razmeroma malo ljudi pripravljenih javno zagovarjati stališča, ki so v nekem zgodovinskem trenutku nepopularna, še manj pa je seveda takih, ki lahko svoja kritična stališča utemeljujejo na tako bogatih življenjskih izkušnjah. Naj ob tej priložnosti jubilantu zaželim vse najboljše in še na mnoga leta!
Matjaž Ambrož