In v tem je naš dejanski problem. Zadrti in prestrašeni si ne upamo biti človeško sproščeni in odkrito spontani, svobodni, temveč se udinjamo nekim nerazumnim, nesmiselnim in praznim »višjim zunanjim« zahtevam, v tem primeru protokolu, kot sveti kravi. To nam popolnoma zamegli razum!
In tako se je najbrž dober namen, čeprav pozno, a vendarle, pokloniti se svojemu rojaku Borisu Pahorju, ki je dejansko pokončno živel svoje ideje in prepričanja, izrodil. Morda se niti ni izrodil, ker so naši oblastniki v svojem bistvu prestrašeni, zavezani praznim in puhlim formalnostim ter loščenju svojega napuha, zato česa pokončnega niti ne zmorejo. Torej se ni izrodilo, temveč v svojem bistvu česa takega sploh niso zmožni opraviti.
A je bilo potrebno in smiselno, da se je npr. minister za kulturo oklepal svojega neizvirnega in nedoživetega govora, polnega že vsebinsko izpraznjenih fraz, in ni pokazal svoje širine s tem, da bi dal Borisu Pahorju tisto zaprošeno minuto ter se svojim govorancam odpovedal? Tega ni dojel.
Kot marsikateri udeleženec na odru ni dojel, čemu se po odru sprehaja. Niso dojeli, komu je namenjena svečanost. Redkemu slovenskemu svobodomislecu, intelektualcu, uporniku, ki pri svojih stotih letih pokončno stoji pred vsemi temi praznimi formalisti, ki ne razumejo ničesar.
In kaj naj torej pričakujemo? Kakšna prihodnost se nam obeta s takimi oblastniki?
Spoštovani Boris Pahor, hvala za pokončnost in še na mnoga leta.
Sonja Starc, Koper