Liberalci vseh barv, zbudite se!

Zgodovina nam kaže, da so prave spremembe v preteklosti vedno izvedli »liberalci«, ki verjamejo v demokracijo. To so tisti svobodomiselni in prosvetljeni ljudje svoje dobe, ki verjamejo v načela svobode, enakosti ter medčloveške solidarnosti in so za uveljavitev teh načel pripravljeni tudi kaj storiti. Ne glede na to, ali delujejo v različnih političnih strankah ali v organizacijah civilne družbe. Značilno zanje je, da so pripravljeni prisluhniti novim idejam in se za njihovo realizacijo tudi politično aktivirati, vendar samo takrat, kadar so prepričani o njih, in samo takrat, kadar čutijo, da je to res nujno.

Zgornja trditev bi lahko bila samo mnenje, če ne bi bila utemeljena z zgodovinskimi dejstvi in z rezultati družboslovnih raziskav zadnjih par stoletij. Razlika med »neoliberalizmom« in »liberalno demokracijo« je namreč diametralna. Za neoliberalizem, ki je v svojem bistvu kapitalizem, je osnovno merilo denar, utemeljen na privatni lastnini. Za razliko od tega je za liberalno demokracijo osnovno merilo človek, utemeljen v ustvarjalnem delu. To sta nasprotji, obsojeni na neskončen politični boj.

Kako pa poteka ta boj v Sloveniji danes? Liberalna demokracija je »izbrisana«, civilna družba je slabo organizirana: politično neopredeljena intelektualna elita in akademska sfera sta mutasti, kmetje bolj ali manj zadovoljni, zaposleni preplašeni. Odločujoči ustavni subjekt so politične stranke, ki se polarizirajo v dve skrajnosti, ki se izmenjujeta na oblasti. Trenutno so tako vsa oblastna struktura kot tudi gospodarstvo in finance trdno v rokah izpričanih neoliberalcev. Tako »pozitivna« kot tudi »negativna« Slovenija sta strogo neoliberalni. Ostali manjši politični akterji so po izjavah in po srcu liberalci in demokrati, v praksi pa brezpogojno podpirajo vse neoliberalne ukrepe. Resna protiutež bi lahko bili edino socialni demokrati, ki pa očitno še ne vedo, kaj bi radi in neoliberalno ukrepanje podpirajo. S konsenzualnim sprejetjem fiskalnega pravila v ustavo so vsi ti akterji dokazali, za kaj jim gre in neoliberalizem je v Sloveniji postal ustavna kategorija. Če je torej vsa aktualna politika za, kdo se ji potem lahko postavi po robu in kako?

Odgovor je zelo enostaven: edinole civilna družba. Kako, če je prešibka? Na ulici? Ne, pač pa tako, da si na ulici izbori svoje mesto v parlamentu in da njeni resnični predstavniki postanejo enakopravni poslancem državnega zbora. Ne z ustanavljanjem novih in novih strank, ki samo še bolj drobijo že tako raznoliko maso politično neopredeljenih volilcev, pač pa npr. z ustreznim preoblikovanjem državnega sveta v drugi dom parlamenta. Vanj bi morali biti izvoljeni izključno nestrankarski kandidati na splošnih volitvah. Imeti bi morali pravico popolnega veta, ne bi pa smeli sodelovati v vladi. Za vse poslance obeh domov parlamenta bi morala obstajati zelo enostavna možnost odpoklica. Zakon, ki bi uredil ta razmerja, je bistveno pomembnejši od predlaganih lepotnih popravkov volilne zakonodaje. To je predlog vstajnikom, ki smo ga liberalni demokrati, čuvarji ideje liberalizma in imena LDS ponudili njim in javnosti v resoluciji na našem zadnjem, prenovitvenem kongresu.

Vendar, če imamo prav, kako da nihče drug tega ne uvidi? Kje so preostali liberalci vseh barv, da se jih nič ne vidi in ni ne sliši? Če je čas res tako prelomen, kot se zdi, bi se vendar morali pokazati in dokazati. In če so pravi liberalci, bi morali vsaj komunicirati med seboj, pa čeprav delujejo v različnih političnih strankah, in vztrajno iskati vsaj minimalni skupni imenovalec. Kaj pa če se motimo in je liberalna demokracija le še floskula in sinonim za koristoljubne egoiste, ki niso sposobni videti nikogar izven lastnega ogledala?

Morda smo v prenovljeni LDS ostali res samo še naivci, ki uporno verjamemo, da je moderna liberalna demokracija, utemeljena na načelih svobode, demokracije in solidarnosti, edini pravi politični odgovor današnji družbeni stvarnosti, ki ni utemeljena na političnih idejah, pač pa na korupciji in kriminalu. Nismo pa nori. Ali imamo prav ali ne, bi se radi prepričali. Zato ponujamo vsem tistim, ki sebe pojmujejo za liberalce, predlog, da oživimo medsebojno komuniciranje tudi v realnem svetu, izven medijev in virtualnih omrežij, in se začnemo brez kakršnih koli predpogojev vsaj neobvezno srečevati ter izmenjavati stališča o aktualnem dogajanju v naši družbi. Tako bi s svojim zgledom pokazali, da se dobre stvari v družbi lahko rojevajo le iz kulture dialoga ter dogovora in ne samo na silo.