Nespoštovani!
Gospe in gospodje intelektualci, večni podporniki Janše in Jankovića, v mojih očeh ste mali otroci. Nebogljeni, zlomljeni in pomečkani. Brez hrbtenice, brez jaza in lastne identitete. Popolnoma brez vesti. S trezno presojo nimate nobene zveze. Ste zgolj prestrašeni verniki in ovčice svojega pastirja. Koljejo vas pa klateški psi. In to na očeh javnosti, kakor v resničnostnem šovu. Sramota, da ne premorete kančka pokončne drže in se vsaj distancirate od obtoževanja protikorupcijske komisije, da je delovala nestrokovno in politično zarotniško. Ja, kdo za vraga se je tokrat zarotil proti vašemu ljubljencu, ko pa je njegov glavni nasprotnik skupaj z njim na zatožni klopi. Aja, tisti prvošolčki z rumenimi ruticami in nekaj otrok iz drugega razreda so vas, velike frajerje osmošolce napadli na šolskem dvorišču in vas zbrcali do krvi. Vi pa v jok in k ravnatelju. Kako ste smešni in patetični.
Pravzaprav se vas z otroki sploh ne da primerjati. Ti že v prvi triadi razumejo in spoštujejo športna pravila. Če nekdo naredi prestop ali je zadet pri med dvema ognjema, se ustrezno temu tudi obnaša. Brez pardona. Vi pa, kakor da niste nikoli pošteno odigrali otroške igre. Kakor da ste republika zase. Nedotakljivi, nadetični, nadvestni, nadčloveški ali po nemško Übermensch. Za intelektualce zelo nevarna igra. Ljudstvo vas je že zdavnaj prebralo in razkrinkalo. S slinastim odnosom do svojih gospodarjev ste v celoti prodali lastno vsebino in izgubili samopodobo. Postali ste neprepoznavni, brezobrazni.
Spoštovani bivši predsednik Kučan, tudi vi ste vedno bolj nespoštovani. Ko opazujete gospoda Boštjana M. Turka in se nad njim zgražate, se zavedajte, da gledate svoj odsev v ogledalu. V mojih kmečkih očeh sta oba kar precej v dreku. Tistem intelektualnem, seveda. Toplo pivo se še nekako prebavi in tudi neslana juha se pogoltne, ko je človek na dieti. Nemogoče pa je izrečene besede oprati in jih kot nerabljene vrniti v mehko tkivo možganske skorje. To ne gre. Tu se začne odgovornost in tu se gradi človeška modrost. »Liderstvo«. Sposobnost priznati napako in obsoditi posvečene, kadar grešijo!
Janševi in Jankovićevi intelektualci! Ali res verjamete, da sta nasrkala dva najbolj poštena? Aja, tisti drugi je goljuf. Dva, ki sta čista kot solzici. Ali res mislite, da je bilo dvoje nedolžnih otroških telesc grobo odstranjenih z gozdne jase? Po vašem gre za uboga predsednika strank ter zlobnega Gorana. Ali morda za smrkca Bistrega in Glavco ter groznega Gargamela? Za Kekca in Rožleta ter hribovca Bedanca? Ali gre res za zgodbo o dveh ministrantih in Plejbojevi zajčici? Ali gre morda za štorijo o dveh poljskih miškah in o dvoglavi kači? Ja, ja, in na Bledu servirajo kremne rezine z omako iz čilija. Bravo, levi in desni intelektualci. Postali ste pravi verniki. In ko se zgražate nad TV-serijami, se zavedajte, da so mehiške solzave nadaljevanke z oskarjem nagrajeni filmski dosežki v primerjavi z vašimi dokumentarnimi prispevki. Vaši nastopi so neprepričljivi in podcenjujoči do nas gledalcev. Fuj. Bollywood. Menjam program. Hitro, da ne razbijem televizije.
SSKJ slabo razlaga pomen intelektualca: »To je oseba, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo. Je umski delavec in razumnik.« Ker je definicija pomanjkljiva, si jo bom drznil dopolniti.
Intelektualec je znanstvenik in je filozof. Je vitez. Je ljubitelj resnice. Ona je njegova žena, ljubica in muza hkrati. Je edina prijateljica in on je njen večni sluga. Resnica je zanj najvišji zakon. Je temelj njegovega obstoja in razlog za njegovo identiteto. Intelektualec ne sme nikdar postati eden njihovih ali eden naših. Ne sme imeti razloga za to. Biti mora samo njen in želeti si mora samo njo. In včasih ga je strah biti samo njen, ker ga ona, Resnica, dejansko ne čuti. Ga ne mara in ga ne sovraži. Je prazen prostor. Je destilirana voda, je vakuum. Je prostor, ki neznansko privlači in neskončno razočara. Vedno. Iz dneva v dan. In to žrtev mora znati sprejeti, kakor je Muhammad Ali sprejel svojo invalidnost. Kljub temu da je prava muka biti večni sodnik na finalnih turnirjih, intelektualec ne sme nikoli tuliti s skupino pijanih navijačev.
Ljudje kot po pravilu navijamo za grdega račka, ki želi postati labod. Za vsakršnega junaka, ki zaradi telesne hibe ali druge pomanjkljivosti koraka v življenju po težji poti. Ljudje privoščimo zmago šibkejšemu, iskrenejšemu, bolj poštenemu. Tistemu, ki z zmago ni obremenjen in nastopa zgolj zaradi ideje v svoj prav in zaradi ideje v svojo pot. Ko pa ljudstvo v grdem račku zazna našopirjenega pava, je z njim povsod po deželici konec. Je gotof in je fertik.
Gašper Podjed, Planina
