Slovenska cerkev in slovenske politične stranke, ki prisegajo na krščanske vrednote, bi se morali držati vseh božjih zapovedi in se zgledovati po papežu Frančišku, ki se zavzema za poštenost in pravičnost. Končno bi lahko priznali, da so se v tistem času pač napačno odločili in se postavili na stran nacistov ter tako izdali svojo domovino. Opravičilo za takratne zločine proti lastnemu narodu pa je pogoj za spravo.
Ivan Urbančič, MirnaLaž ima kratke noge
Danes ima Vatikan poglavarja, ki se zdi pošten in pravičen ter je zato tudi tako spoštovan. Povsem druga zgodba pa je slovenska katoliška cerkev, katere škofi in pridigarji kršijo božjo zapoved: ne laži! Kar naprej smo priča cerkveni propagandi, da so bili domobranci slovenska narodna vojska, ki se je borila za svojo domovino. Toda za katero domovino? Celo v Berlinu so dokumenti, v katerih piše, da je nacistična Nemčija imela zaveznike v domobranskih enotah. Pri nas pa delujejo organizacije s podporo slovenske cerkve, ki domobranstvo zagovarjajo in jim celo postavljajo spomenike z napisi, ki zgodovinsko resnico potvarjajo in žalijo vse, ki so se v tistih časih resnično borili za slovensko domovino proti nacističnemu okupatorju. Motijo se, če mislijo, da bodo s ponavljanjem takih laži zmanjšali svoje grehe in zločine proti lastnemu narodu. Potuho jim dajejo tudi politične stranke na desnici, ki nasprotujejo uporabi simbolov partizanskega odpora. Na tak način želijo razvrednotiti partizanski boj za svobodno Slovenijo. Ti poskusi so v današnjem času že tako močni, da se je celo predsednik države Borut Pahor na proslavi samostojnosti naše Slovenije zavzel za spoštovanje teh simbolov, ko je dejal, da so ti simboli naša zgodovina in dolžnost vseh nas je, da jih spoštujemo. Poudaril je, da nas morajo simboli povezovati in ne ločevati ter da je v teh resnih časih potreben pošten dialog med vsemi različno mislečimi.
