Opisal sem mu dogodek v Grahovem, ki se je zgodil 6. aprila 2014, ravno na obletnico napada nemške soldateske (6. aprila 1941) na Jugoslavijo, ter dodal napis na odkritem in blagoslovljenem spomeniku. To ga je zelo razjezilo, saj me je takoj poklical po telefonu in mi ves ogorčen dejal, češ, kakšni bebci smo, da dovolimo takšno sramotitev in žalitev rodoljubnih slovenskih borcev, ki so padli za svobodno Slovenijo, ne le od nemških in italijanskih okupatorjev, temveč tudi od slovenskih belogardističnih izdajalcev.
Nato sem prejel še pismo, v katerem mi je podrobneje razložil svojo ogorčenost in žalost, ne samo zaradi spomenika, ampak tudi zaradi laži, zapisanih na njem. Njegov komentar bom prikazal v skrajšani obliki:
»Vi, bebci, ste edini, ki ste postavili spomenik nacizmu v Evropi. Drugod je že samo širjenje ideje nacizma prepovedano. Ali se zavedaš, da Nemci ne hodijo v Dachau na dan osvoboditve taborišča polagat vence pobitim pripadnikom SS, ki so upravljali taborišče? Če bi se med vojno partizani 'znebili' tistih duhovnikov, ki so za ohranitev svojih privilegijev izdajali naše ljudi okupacijski vojski in se tudi sami udeleževali morije, bi rešili življenje ne samo tisočim domoljubom in partizanom, temveč tudi na tisoče zapeljanim fantom, včasih tudi na silo zvabljenim v izdajalske vrste. Žal pa so zaradi tega po vojni mnogi med njimi to svojo napako plačali z življenjem. Če že duhovščina rada uporablja frazo 'leta Gospodovega', jim sporoči, da so leta Gospodovega (24. novembra 1943) belogardisti prisegli Adolfu Hitlerju in postali oddelek nemških SS-enot. Tudi tista prisega se konča s frazo 'Bog-narod-domovina', tako kot žaljiv napis na spomeniku. Od tedaj so se na domačem terenu in proti svojemu narodu uradno borili za zmago nacizma in fašizma. Zato te skupinice pripadnikov SS-enot, ki so v času boja na Grahovem imeli kot sotovariše tudi tri nemške podoficirje, ni mogoče imenovati 'posadka domobrancev slovenske narodne vojske'.
V vsakem oboroženem boju so eni zmagovalci, drugi pa poraženci. Možna je tudi predaja, da se ohranijo življenja. Toda v Grahovem, zaradi prevelikih ideoloških razlik in mogoče tudi zaradi udeleženih nemških podoficirjev, ni prišlo do predaje. Zato si mora ta SS-enota posledice pripisati sama. Padli v boju so žrtve boja, ne pa kot piše na spomeniku 'mučenci revolucije', saj je tedaj potekala borba proti okupatorju, ne pa revolucija, kajti med partizani je bilo tudi veliko vernih katoličanov.
Zato je lahkotnost posploševanja, češ da so komunisti pobili brate po rodu, prav hinavsko dejanje. Po vsej Evropi so se med okupacijo državljani razdelili na sodelavce okupatorja in privržence osvoboditve države. Zato so se tudi v vseh teh državah spopadli bratje po rodu in tujci po mislih. Tako pač delujejo bratomorne vojne. Toda v vseh teh državah bi se izraz tujci po mislih nanašal na kolaborante, saj je cilj naroda živeti v samostojni državi.
Samo v Sloveniji so s tem napisom na spomeniku njihovi avtorji napeljevali na misel, da so bili belogardisti borci za svobodo, tisti pa, ki niso hoteli imeti okupirane domovine, tujci v mislih. Tako sprevrženo podtikanje zamenjave vlog udeležencev v vojni je neetično in nemoralno. Pri nas je taka hujskaška propaganda že vsakodnevni pojav, saj je še vedno dovolj miselnih naslednikov belogardizma in tudi mediji jim za svoje eksistenčne potrebe ponujajo primeren prostor.
Res je, da je komunistična partija prevzela največjo skrb za vodenje boja proti okupatorju in osvoboditev domovine, toda predstavljati partizane z izrazom komunisti je podobno kot zatrjevati, da so domobranci farji. Če že želijo posplošitev, bi bilo pravilno zapisati, da so se komunisti borili proti fašistom. Pa saj se je to res dogajalo po vsej Evropi, zato je danes ta napis na spomeniku lahko zapisan v slovenščini in ne v nemščini.
Hinavski je tudi zapis, 'da spet pridobijo ukradeno čast'. Te njihove 'časti' jim nihče ni ukradel, temveč so jo izgubili, ko so se odločili za sodelovanje z okupatorjem oziroma za izdajo slovenskega naroda. Tudi zagovor, da spomenik predstavlja samo pietetni in spoštljiv odnos do padlih borcev iz postojanke v Grahovem, ni resničen. Zakaj potem na napisu ni imen nemških soborcev, saj so tudi njih 'pobili komunisti'? Kaj ti nemški delodajalci res tako motijo čistost belogardizma?
Tukaj na Norveškem sem do sedaj s ponosom izjavljal, da sem Slovenec. Če pa se izve, kakšno neumnost ste naredili doma, bom glede svoje nacionalnosti raje tiho. Sram me je in upam, da boste oprali to zgodovinsko packo. Če hočeš še ostati moj prijatelj, te zadolžujem, da povzdigneš svoj glas proti tej sramoti.«
Toni Jurjec
Brezovica pri Ljubljani
P. S.: Zaradi zaslepljenosti nekaterih res nočem izgubiti prijatelja.
