Kot primer in kronski dokaz v aktualni zgodbi Mojca Pišek bralcu ponudi mojo zavezo za zmanjšanje razpršenosti financiranja knjižne produkcije, ki da ustreza, tako sem jo razumel, subvencioniranim založbam, torej tudi Beletrini, manjšim in neuveljavljenim pa naj bi škodila, saj jim onemogoča pridobivanje subvencij. Da moje stališče glede potrebe po zmanjšanju razpršenosti državnih podpor na tem področju deli tudi večji del strokovne javnosti, novinarka prikladno zamolči, enako stori celo z Nacionalnim programom za kulturo 2014–2017, ki je po obširni javni razpravi med temeljnimi ukrepi na področju knjige definiral tudi znižanje števila subvencioniranih knjig. Na prvem sestanku, ki sem ga kot odgovorna oseba agencije imel na pristojnem ministrstvu oktobra 2013, je tudi vrh ministrstva izrazil podporo postopnemu znižanju obsega subvencionirane knjižne produkcije, kar je protokolirano tudi v zapisniku. Kaj torej ostaja od edinega primera, na katerem je novinarka poskušala utemeljiti svoje izvajanje o vplivu neke založbe na javno politiko institucije?
Kar se tiče projekta Rastem s knjigo, je bilo letos izbrano kanonsko delo mladinske literature Odprava zelenega zmaja Slavka Pregla, za odločitvijo stoji strokovna komisija, ki jo sestavljajo ugledni strokovnjaki in poznavalci, omemba tega projekta pa najbrž namiguje na to, da je ob direktorju agencije pod vplivom založniške hobotnice tudi strokovna komisija, ki je sicer ne imenuje direktor, pač pa svet agencije, a ker ta podrobnost ne gre v prid novinarkini zgodbi, je tudi nismo mogli prebrati. Morda kdo od bralcev ne ve, da je tudi razdelitev sredstev v izključni pristojnosti strokovnih komisij, direktor in svet agencije pri tem nimata vloge.
Od nastopa svojega mandata sem bil dostopen za vse, ki so se želeli sestati z mano in mi predstaviti svoje poglede. Kot mi je svoje nestrinjanje z zmanjšanjem števila subvencioniranih knjig prenesel Mitja Čander, so mi svoja stališča, poglede in tudi predloge lahko podali tudi vsi ostali založniki in drugi deležniki področja. Mojca Pišek se bo gotovo spomnila tudi našega sestanka z dne 19. novembra 2014, na katerem je sodelovala v vlogi podpredsednice Društva slovenskih literarnih kritikov, ki je eden od mnogih prejemnikov subvencij agencije. Predstavniki DSLK so se zavzeli za izboljšanje položaja literarnih kritikov, dodatno delovno štipendijo za kritike, Mojca Pišek pa se je pozanimala tudi o tem, kako bi si lahko zagotovili svojega predstavnika v svetu agencije. Razumete ironijo? Nekaj dni kasneje novinarka, udeleženka področja, na katerem agencija deluje, pošteno zaviha rokave in v nekaj dnevih uspe nanizati kar tri diskreditacijske in tendenciozne članke o agenciji. Ob tej priložnosti sem ponovno prebral novinarski kodeks. Pomislil sem, da gotovo ne velja več. Nato sem ugotovil, da so predstavniki nekaterih medijev, tudi Dnevnika, včeraj podpisali javne zaveze za boljše medije, med katerimi je tudi zaveza za dosledno spoštovanje novinarskega kodeksa. Razumi, kdor more.
Aleš Novak