Spomnim se, ko so te (po krivici in na zelo grd način) umaknili s položaja poveljnika odreda za hitre intervencije Morisa in te postavili za mojega namestnika v 1. bataljonu 52. brigade Slovenske vojske v Šentvidu. Skupaj z vsemi zaposlenimi smo poskušali narediti »nekaj več« od vojske, kakršno smo imeli: trobenta za premike, svečani dvig zastave, kodeks starešine in še bi se našlo. Rezultat naših prizadevanj? Nenehno šikaniranje, klicanje na odgovornost, pregledi s strani varnostnega organa (po ukazu tedanjega ministra J. Kacina).

Vztrajali smo in veliko stvari smo tudi vnesli v SV. Dobili smo mnoge bitke, a smo na koncu z ukazom ministra Turnška o razformiranju enote izgubili vojno. Jaz sem (s činom kapitana bojne ladje – polkovnik) končal v Grosupljem, ti pa pred slovensko skupščino. Ti si zapel, jaz sem utihnil.

Tvoje vabilo nisem sprejel iz preprostega razloga brezupnosti takega početja – veliko preveč sem (vedel in) videl od časa pred osamosvojitvijo in med njo, še posebej pa po njej. Karierizem, poltronstvo, boj za položaje, dobre službe, privilegije... Tvoj protest nisem javno podprl, ker sem vedel, da te bodo utišali (tu mislim na vse »vpletene«, od načelnika generalštaba SV I. Podbregarja, do raznih visokih funkcionarjev na ministrstvu) na njim najbolj primeren način, z ignoranco. Izzvani so se poskrili v mišje luknje. In vse je šlo mimo, počasi so te še iz službe vrgli...

Pa si spet malo protestiral (LOTO), pa malo stranko ustanavljal, pa knjigo pisal, pa gibanje promoviral. Najini poti sta se razšli. Jaz sem razočaran zapustil SV, kasneje tudi resneje zbolel in se upokojil.

Razlogi, ki jih navajaš, so lepi in krasni, toda ali ni malo pozno, ko o trgovini z orožjem vsi že vedo vse in nihče ne more več odgovarjati, pokradeno je že stokrat zamenjalo lastnike, itd. Vidiš, drugi so s protesti dosegli izredne volitve. A kaj, ko se je takoj po preštetju glasov začelo prerivanje, boj za položaje, boj za službe v tujini, boj za nadzor nad »našimi« resorji. Če bi protestniki imeli kaj jajc, bi se usedli skupaj s tabo.

Naša država je tam, kjer je, brez prijateljev, brez ugleda, danka Evrope, iz katere zelo smrdi.

Zato: Lado Troha, prosim, pojdi domov.

Aleksander Sandi Štular, Maribor