Res je, da v času NOB udeleženci nismo prispevali v pokojninsko blagajno pa tudi plače nismo prejemali. Bojevali smo se v najtežjih razmerah in tudi osvobodili našo domovino. Rezultat našega boja je bila tudi priključitev Primorske k matični domovini in tudi dostop do mednarodnega morja. Tudi po končani drugi svetovni vojni smo, čeprav neradi, morali ostati v JLA, da smo branili pridobljeno ozemlje. Treba je vedeti in nikoli pozabiti, da tudi če je bilo konec vojne, so na naših mejah še vedno ostale razmere, ki so terjale od nas, da zavarujemo pridobljeno naše ozemlje. Tisti, ki smo bili v obmejnih enotah JLA, nismo pozabili, kako je na severni meji rožljala z orožjem Andersova armada in izzivala incidente v letu 1945. Napetost je trajala tudi na meji z Italijo vse do mednarodnega sporazuma o priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Tisti, ki smo imeli to smolo, da smo bili premeščeni na romunsko mejo v času informbiroja, ne bomo nikoli pozabili rožljanja ruskih tankov na levem bregu Donave. Po reki Donavi so patruljirale bojne ladje in topovske cevi so zijale na naše položaje, ko smo čepeli v jarkih na desnem bregu Donave.
Za vse to, pa če smo radi ali neradi bili v službi JLA, kar je bila tedaj tudi naša oborožena sila, smo sedaj edini problem pri vzdržnosti javnih financ. Ob tem je še posebno nerazumljivo, da so nekateri, ki so prav tako služili v JLA in bili tudi udeleženci desetdnevne vojne v letu 1991, dobili vrnjeno odvzeto pokojnino. Pridobili so si tudi veteranski naslov, čeprav večina od njih ni niti povohala smodnika. Ob tem je treba vedeti, da nobeno pravilo ali slovar tujk za taka dejanja ne priznava statusa vojnega veterana.
Krivico nam udeležencem NOB in aktivnim udeležencem v JLA pa delajo tudi nekateri sedanji politiki. Kako naj razumemo ministra za obrambo gospoda Hojsa, ki je imel govor na proslavi ob obletnici podpisa kapitulacije nemške armade za jugovzhod v Topolšici leta 2012 in je bil še kar sprejemljiv za nas, udeležence, nato pa preimenuje vojašnice, ki so nosila imena partizanskih komandantov, po imenih manj znanih oseb iz TO. Ne vem, s kakšnimi občutki se je srečal predsednik države gospod Pahor na proslavi obletnice padlega bataljona na Osankarici s preživelimi partizani, potem ko jim je država, za katero so se borili, odvzela del pokojnine.
Da smo ohranili celovitost naše domovine, je v določenem času zaslužna tudi JLA, v katere sestavu smo bili tudi Slovenci. Poleg vloge JLA in tudi kasneje slovenske vojske v letu 1991 pa je treba vedeti, da bi se brez uspešne naše in tudi prejšnje diplomacije naša zgodovina precej drugače pisala. Tisti, ki smo preživeli vse te čase, znamo ceniti, koliko je vredna svoboda, in smo ponosni, da smo prispevali svoj delež zato, da imamo danes svojo državo, ki pa nam zadnje čase reže vse tanjši kos pogače. Žal nas je sedanja oblast privedla v nezavidljiv položaj in je že skrajni čas, da se zresnimo ter s pametnimi in složnimi potezami potegnemo naš bodoči razvoj iz krize. Kako prav je imel novinar Senković, ko je zapisal v Objektivu Dnevnika, da nam bodo sosedi razgrabili Slovenijo, kot so jo leta 1941, če ne bomo spremenili našega družbenega dogajanja.
Še bi se dalo marsikaj napisati, povedati, ali kaj pomaga, ko so vse naše misli le glas vpijočega v puščavi. Če bomo nekoč res postali hlapci na svoji zemlji, kot smo nekdaj že bili, bomo lahko ugotovili le, da smo prelahko zapravili našo samostojnost in svobodo.
Drago Oblak, Medno
