Se pa g. Goljevšček vedno globlje pogreza v sprenevedanje in dvoumnosti. Že zadnjič sem mu izrecno zastavil vprašanje: »Če meni in našemu ustavnemu sodišču ne verjamete, da je tako, tudi evropskemu sodišču za človekove pravice ne verjamete? In zakaj si tega ne upate naravnost povedati?« In kako je odgovoril? Da ne spada med tiste, ki jim odločbe teh dveh visokih sodišč nič ne pomenijo: »Zagotavljam, da ne sodim mednje!« A z dodatkom: »Res pa je, da gojim skepso do vseh visokih institucij, ki presojajo o pravici in krivici.« Tudi jaz, ampak takrat, kadar se z njihovimi razsodbami ne strinjam, to tudi naravnost povem.
To, kar dela on, pa je zame navadno sprenevedanje in poskus zavajanja površnih bralcev. Trdi, da ga krivično (celo kaznivo!) obtožujem, da spada med tiste, ki mislijo, da osamosvojitev upravičuje tudi grobe kršitve človekovih pravic – in domnevno krivičnost te obtožbe »dokazuje« takole: »Zame je bistveno predvsem to, če je bila res kršena ustava ali kakšen mednarodni dokument, kot piše Krivic.« Da je bila pri izbrisanih kršena ustava, je že večkrat dokazalo ustavno sodišče, da je bila kršena evropska konvencija o človekovih pravicah, pa sodišče v Strasbourgu. Močnejših dokazov sploh ne more biti.
A g. Goljevšček navaja poleg tega še celo vrsto očitnih neresnic:
– da je bilo možno oddati vloge za državljanstvo vse do konca februarja 1992 (v resnici le do 26. decembra 1991 – če si, tudi zaradi bolezni in drugih upravičenih razlogov, zamudil tudi en sam dan, je bilo vsega nepreklicno konec; spet nezakonito, seveda);
– da so bili v nekaterih upravnih enotah pismeno pozvani, da uredijo svoj status, v Ljubljani npr. 25.000: hudo zavajanje, že večkrat demantirano – vsi ti pozivi so bili poslani šele nekaj mesecev po izbrisu, ne pred njim!
– In najhujša: da je bil izbris izveden na osnovi zakona o tujcih: ne, ampak s kršitvijo tega zakona, ki za to ni dajal nikakršne pravne podlage (ugotovitev ustavnega sodišča že iz leta 1999!).
Če ne bi bilo vseh teh izjemno hudih kršitev in nato še dolgoletnega državnega ignoriranja odločb lastnega ustavnega sodišča, izbrisani tudi v Strasbourgu seveda ne bi nič dosegli – tako pa so! A tej razsodbi se g. Goljevšček vsaj odkrito ne upa nasprotovati. Namesto tega kar naprej trmasto ponavlja očitne neresnice. Kolikokrat še, g. Goljevšček?
Matevž Krivic, Sp. Pirniče
