Koliko trpljenja je treba, da pravniki spregledajo?

Da ne bo nesporazuma: ne govorim o primeru Janša – tam prav ustava ne dopušča, da bi z »ustvarjalno« razlago zakonov Janšo obsodili za nekaj, česar mu niso znali dokazati. Govorim o primeru somalijske deklice, ki je »pretresel slovenski parlament« in »premaknil srca slovenskih politikov« (Dnevnik, 29. novembra). Da bi tragična usoda kakšne begunske deklice spravila na noge in na ceste pol države, kot se je to pred leti zgodilo v Avstriji in letos v Franciji, se v Sloveniji na žalost sicer ne more zgoditi, toda že v Dnevniku opisani alarm v parlamentu je za naše razmere skoraj čudež.

Ampak takoj so tu spet slovenski pravniki – ne mlada pravnica Mojca Nadles, ki deklico skuša rešiti, ampak tisti, ki služijo slovenski politiki. Vsaj ob tem petkovem alarmu v parlamentu očitno ni bilo nobenega pravnika, ki bi politike spomnil, da so komaj pred pol leta zakon, kakršnega hočejo zdaj sprejeti, že sprejeli. Zakaj so takrat določili, da ta in nekatere še nujnejše spremembe ne začnejo veljati takoj, ampak šele 1. 1. 2015, je posebna, žalostna in sramotna zgodba – o njej malo kasneje. Za naše sodnike pa je še bolj žalostno, da niti od takrat naprej, kaj šele pred tem, niso bili sposobni sami razsoditi tako, kot bi po ustavi mogli in morali – ob smiselni, z ustavo skladni razlagi zmedene in protislovne zakonodaje.

Zakon o azilu je namreč beguncem dovoljeval le, da se jim pridružijo še otroci – toda zakon o tujcih je pa že ves čas izjemoma dovoljeval to tudi za brate, sestre in druge sorodnike, kadar to okoliščine primera upravičujejo. Že pred aprilsko novelo zakona o tujcih bi bilo to v takih izjemnih primerih možno uporabiti tudi za primer somalijske deklice in podobne primere, po njej pa še toliko lažje. Toda »črkobralstvo« v našem azilnem sodstvu (z izjemo izvrstnega poznavalca evropskega prava sodnika dr. Boštjana Zalarja) je slepo, trdno in neomajno – in tako je tudi primer somalijske deklice zdaj še pred ustavnim sodiščem.

In zdaj še o prej omenjeni sramoti. Nekateri zavrnjeni prosilci za azil, ki jih ni bilo mogoče vrniti v matične države, so na podlagi novele zakona o tujcih že od novembra 2011 naprej lahko legalizirali svoje bivanje v Sloveniji. Hkrati jim po tem zakonu pripada pravica do iskanja zaposlitve in socialna pomoč, dokler so brez dohodkov. Toda obe ministrstvi, ki bi to morali izvajati (delovno in notranje), jim tega ne priznavata! Pravice do zaposlitve sploh ne, glede pravice do socialne pomoči pa sta se dve leti izgovarjali, da v zakonu ni dovolj jasno napisano, katero od njiju jo mora izplačevati!

Obrnil sem se na varuhinjo človekovih pravic, ta je pozvala obe ministrstvi, naj to vendar uredita – kdor misli, da je to kaj zaleglo, je brezupno naiven. Kakor tudi, kdor misli, da potem v tej »pravni državi« spoštovanje zakona lahko dosežeš vsaj pred upravnim in vrhovnim sodiščem. Če v senatu ni sodnika Zalarja – pozabi! Aprila letos so v zakonu tisto nepomembno nejasnost, zaradi katere upravičencem že dve leti in pol pripadajoče pomoči niso ne priznavali ne izplačevali, končno odpravili – toda tudi ta popravek ni bil uveljavljen za nazaj (kot bi moral biti) niti vsaj takoj, ampak s sedemmesečnim zamikom do 1. 1. 2015!

Če dodam še to, da so pa prosilcem za azil, ki živijo zunaj azilnega doma, junija 2012 njim pripadajočo socialno pomoč popolnoma nezakonito kar prepolovili, tako da od takrat dobi na primer mati 130, otroci pa po 95 evrov na mesec (za stanovanje, hrano, obleko – za vse!), potem je slika te »pravne in socialne države«, ki jo sicer že poznamo, dopolnjena še s tem nepojmljivim absurdom.

Da to ni v skladu z ustavo, je aprila letos odločilo ustavno sodišče – toda danes, pol leta kasneje, problem še vedno ni rešen... Upravno sodišče je potrebovalo šest mesecev za rešitev tega »težkega« problema – zdaj pa čakamo, ali se bo notranje ministrstvo (da odloži izvršitev) zoper to pritožilo na vrhovno sodišče ali ne...

Politiki šparajo s kršenjem socialnih pravic (že od Zujfa naprej), njim zvesti pravniki jim pomagajo, kolikor le morejo in še več. Kaj na vse to reči drugega kot: Živela pravna in socialna država!