To je bilo v času, ko so se začela pojavljati letala s kratkimi belimi repi. Aha, sem si mislil, z vremenom eksperimentirajo. Nič slabega nisem videl v tem, nasprotno: ko bomo potrebovali sonce, si bomo naredili nebo s čim manj oblaki, in ko bomo potrebovali dež...

Nikoli nisem pomislil, da je vreme globalno povezan sistem – če narediš spremembo tukaj, ne veš, kako se bo izravnala nekje drugje. Še manj sem pomislil na možnosti zlorabe: tako kot koristne (bolj točno, čim manj škodljive) je mogoče iz letal posipati tudi strupene in napadalne snovi. Isto tehnologijo, ki bi lahko koristila človeštvu, je mogoče uporabiti kot orožje...

Novice o obvladovanju vremena so potihoma izginile iz medijev, bele sledi za letali pa so postajale vse daljše, vse več jih je bilo in vse dalj časa so ostajale v zraku. Se počasi širile in padale proti zemlji. Oddaljene gore, prej vidne tako natančno, da bi lahko skale preštel, so postajale vse bolj meglene in nazadnje izginile. Le tu in tam se pojavijo, da ljudje podzavestno verjamejo – vse je kot nekoč. Učinka tako imenovanega opranega zraka po dežju ni več.

Namesto kristalno prozornega ozračja, ko dež spere vso umazanijo na tla – tisto, ki jo spuščamo iz avtomobilov, zasebnih kurišč in vse redkejših tovarniških dimnikov –, se po dežju pojavi jeklenasta koprena. Tam, kjer sem pred leti vsak dan, tudi če je padal dež, videl največ 20 kilometrov oddaljene Karavanke (kočo na Krvavcu), danes ni ničesar več. Samo gosta koprena nekakšne srebrno kovinske barve, na katero bi lahko projiciral film.

Kaj bi v takem času človek pričakoval od klimatologov? Da bodo kot eden vstali v obrambo ozračja nad Slovenijo in zahtevali prepoved preletov letal, ki spuščajo nad nas takšne in drugačne kemikalije, kovine in kovinske spojine in tako dalje. Namesto tega slišimo: vse je naravno, vse je v redu.

Vraga je naravno, vraga je v redu. Šest let opazujem nebo in obnašanje letal, ki jih je vse težje videti, ker brezoblačno nebo iz modrega prehaja v belkasto barvo. Če množica letal, tudi 1000 in več v 24 urah vsak dan (večkratno večurno preštevanje in preračunavanje; moje opažanje) leti prenizko in prepočasi, da bi lahko bilo običajno letalo na komercialnem letu, potem je nekaj narobe. Mnoga od njih dalj časa letijo brez sledov. Če ne prej, pa nekje od Medvod do Ljubljane odprejo ventile kontejnerjev in začnejo spuščati svoj tovor. (Govorim o letih v smeri SZ–JV.) In tudi če bi to bilo naravno, če bi letala za pogonsko gorivo uporabljala premog in puščala za sabo oblake kot parna lokomotiva, bi še vedno pomenilo, da spuščajo nad nas snovi, ki onesnažujejo zrak, nujno potreben za dihanje, posledično pa zemljo, ki jo potrebujemo za hrano. In če povzročajo oblake, povzročajo dež, včasih mnogo dežja in uničujoče poplave. Ali pa ubijajočo sušo – odvisno od kemikalij in drugih sistemov istega projekta, na primer elektromagnetnih.

Predstavljajte si slovenskega tovornjakarja, ki bi peljal po avstrijski avtocesti in za sabo puščal kilometre dolgo belo sled. Koliko časa bi njegovo predstavo gledali policisti? Bi kaj pomagalo, če bi jim zagotovil: Lučka Kajfež Bogataj je rekla, da je vse to naravno in da se bomo na klimatske spremembe morali pač navaditi...

Klimatolog – človek bi povedal, kaj lahko storimo zdaj. Na primer, postavimo nekaj velikih kurišč, ki bi z dviganjem vročega zraka predrle nagrmadene umetne megle in oblake in povzročile prepih... ali kar koli inovativnega, ne vem, nisem fizik ali strokovnjak drugega ustreznega profila. Če pa je skrajni domet slavne klimatologinje izjava »da se bomo na vse to – in (predpostavljam) še hujše, kar prihaja – morali pač navaditi«, lahko rečemo samo to: Klimatologi vseh dežel, združite se!

Ni potreben kakšen veličasten kongres. Dovolj bo miting, čim več klimatologov na čim manjšem prostoru, na kašnem stadionu... Potem bomo zbrali ljudi, ki jim je vaše »naravno dogajanje« uničilo vse. Pa jim boste razložili, v živo, iz oči v oči. Če bodo oni prišli s koli, bi vi morda lahko s sabo prinesli denar, ki ste ga »prislužili« v vseh teh letih. To bi lahko bil dober začetek konstruktivne poravnave.

Bojan Pristavec, Škofja Loka