Tisto, kar je najbolj zanimivo in kaže na skrb zbujajoče pomanjkljiv stik z realnostjo, je popolno pomanjkanje samokritičnosti pri vodilnih politikih in dejstvo, da kar vsi po vrsti iz gospodarskih in političnih elit (ne vem, če je elita prava beseda, saj gre za kriminalce) sicer vedo in priznavajo, da korupcija v Sloveniji resnično obstaja, še več, priznavajo, da je to trenutno huda anomalija slovenskega družbenega in političnega življenja, priznavajo celo, da korupcija izhaja iz političnih in gospodarskih vrhov, nihče pa ne bo priznal, da se ta oznaka lahko nanaša nanj osebno in da ima sam kar koli opraviti z nezakonitostjo. To se dogaja drugim, le meni ne. Janša in Janković sta edina od sedmih vodij političnih strank, ki jih je KPK vzela pod drobnogled, padla na izpitu. Edino ona dva nista znala ali hotela razložiti izvora svojega premoženja. Gre za dva najvišja predstavnika politične oblasti v državi, oba predsednika vlade (eden trenutni, drugi pa bivši potencialni), oba sta hkrati predstavnika dveh najmočnejših strank na tako imenovani levi in desni politični opciji. Ravno ta dva sta zdaj razgaljena kot najbolj nepoštena, nenačelna, lažniva, skorumpirana, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je slovenska politika pokvarjena do obisti, do samega jedra. Ta dva, ki imata polna usta besed o pravni državi (Janković) in o pomembnosti zategovanja pasu (Janša), se sprenevedata, ko roka pravice pokaže nanju, kot da to nima ničesar za opraviti z njima. Riba smrdi pri glavi... naj še kdo reče, da ljudski reki ne veljajo. Torej, gospoda Janša in Janković: vidva sta na tapeti, to se ne dogaja nikomur drugemu kot vama dvema. To se ne dogaja nekomu nepomembnemu iz neke obrobne stranke, ki je vajini politični opciji nasprotna in na katerega bi lahko pokazala s prstom. Seveda je to težko sprejeti in prevzeti odgovornost, kajne?

Sama sta tudi odgovorna, da je vajina krivda potencirana iz več razlogov. Prvič, ker sta kot najvišja politična predstavnika lagala in skrivala resnico o svojem premoženjskem stanju, nadalje, ker se zdaj branita in poskušata razvrednotiti ugotovitve komisije na vajin račun, tretjič, ker poskušata porušiti avtoriteto KPK, da bi rešila svojo politično kožo, in četrtič, ker ne odstopita s svojih političnih funkcij, s čimer kažeta, da ne premoreta dovolj moralne veličine in skrbi za blagor države, temveč se zanimata le zase. Pri tem resnično preseneča vajino popolno pomanjkanje stika z realnostjo. Vsa Slovenija ve, kaj je resnica, vidva pa živita v samoprevari: »Nisem kriv!« Kar je še bolj šokantno, pa je, da tudi vsi v vajinih strankah stojijo za vama, kar pomeni, da ne razmišljajo s svojo glavo, temveč verujejo v svoja liderja brezpogojno, četudi sta miselno že na Luni. Tudi v Hitlerja in Miloševića so njuni podrepniki verjeli brezpogojno, dokler ni bilo prepozno. Biti vernik katere koli osebe je past, ki te lahko zanese v to, da pohodiš svoj razum in lastno vest. Žalostno je, da politik ne more razmišljati avtonomno, ker je njegov razum kontaminiran z eno od strankinih ideologij.

Najbolj genialno pri vsem skupaj pa je to, da sta hkrati razkrita oba liderja dveh največjih nasprotnih strank, ki sta tudi osebno največja nasprotnika na politični sceni. V tem primeru so zaprta usta obema opcijama, saj zdaj nobena ne more več s prstom kazati na drugo kot tisto, ki je kriva. Težko si je zamisliti lepše ogledalo, ki ga je KPK nastavila obema stranema. Izničevati ugotovitve komisije na svoj račun (Klemenčič je to predvideval) pomeni hkrati priznanje, da ugotovitve ne veljajo tudi za drugo stran, kazati s prstom na drugega pa hkrati pomeni priznati lastno krivdo. Ravno zaradi tega je že smešno ponovno jokanje in igranje žrtve stranke SDS, ki ugotovitve KPK razume kot permanenten način rušenja Janeza Janše. S tem ne le da ne kažejo spoštovanja do tako pomembne državnega organa, kot je KPK, temveč ne uvidijo, da s tem varajo sebe in druge, saj je njihov nasprotnik Janković v isti godlji. Kdo pa ruši njega? Ista sila kot njihovega Janšo. Pravica.

Zvone Krušič, Ljubljana