Kdo je koga potopil: Zvonova nadškofijo ali obrnjeno?

Resnica pa je seveda drugačna. V javnosti krožijo dokumenti, ki jasno kažejo, kdo je bil kdo v celotni zadevi in kdo je sprejemal ključne odločitve. Po drugi strani pa je znano, da v Cerkvi vse poteka po vnaprej določeni hierarhiji. Na vrhu so cerkveni dostojanstveniki, na primer škofje, ki jim morajo služiti duhovniki, obojim pa morajo služiti katoliki laiki.

»Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo,« piše v katoliškem katekizmu. Iz tega jasno izhaja, da so katoliški finančni in drugi laiki dolžni upoštevati vse, kar reče njihov nadrejeni, to je škof ali duhovnik. Brezpogojno ga morajo ubogati.

To pa pomeni, da so poslovodstva v cerkvenih družbah, ki so jih po vsej verjetnosti sestavljali preverjeni katoliški laiki, morala v vsem ubogati škofa Stresa in druge klerike. Vse bistvene stvari so bile dorečene v kleriških krogih, laiki so jih samo uresničevali. Zato je mogoče reči, da je nadškofija potopila Zvonova in ne obratno, kot to trdi dr. Stres.

Zakaj se Stres spreneveda? Ker je to manever, s katerim želi svojo krivdo za mariborski cerkveni polom prevaliti na druge, sam pa sprejeti samo delček objektivne odgovornosti, torej odgovornosti, ker pač je bil takrat tam prisoten. Pa še ta prisotnost je bila slučajna, bo slej ali prej začela trditi Cerkev!

Sloveniji več kot milijardna finančna luknja in več kot 60.000 oškodovanih ljudi, Stresu pa pokoj in vrnitev k njegovi prvi ljubezni filozofiji v kakšnem evropskem univerzitetnem središču ter celo zahvala predsednika države Pahorja. Nerazumljivo!

Še bolj kot Stres se spreneveda papež Frančišek. Ta je namreč ob obisku v Braziliji dejal, da nima ne zlata ne srebra, da pa prinaša najdragocenejše, kar ima, to je Jezusa Kristusa. To ni več sprenevedanje, to je neverjetna laž, kajti Cerkev je največji svetovni imetnik zlata. Ima okoli 60.000 ton zlata v vrednosti več kot 1000 milijard dolarjev. Njene cerkve so polne zlata, samo v katedrali v Sevilli je na oltarju 20 ton zlata. Koliko je zlata v Argentini, kjer je celotno cerkveno premoženje vredno kakšnih 80 milijard, in v Braziliji, kjer je njeno premoženje še večje, okoli 200 milijard dolarjev? Verjetno na stotine ton!

Papežu, ta pa je vrhovni upravitelj vsega cerkvenega zlata in drugega premoženja, kar pomeni, da odloča o njem, torej ni bilo treba prinesti s seboj nobenega zlata, lahko bi ga vzel kar v sami Braziliji ali pa tudi v svoji Argentini in ga podaril favelam. Namesto da bi zlato podaril revnim favelam, druge poziva, naj rešujejo problem revščine. Spet cerkvena predstava za javnost in neverjetna dvoličnost. Cerkev pač ves čas podpira revščino, kajti ta je eden izmed bistvenih pogojev njenega obstoja. Cerkev ima zlato, nima pa Jezusa Kristusa, kajti Jezus ni imel zlata!