1. Bratuškova je v času enoletnega predsedovanja vladi dokazala, da zna biti ljudem zelo všečna, izjemno torej obvlada spretnosti populizma. Da so te spretnosti za politični uspeh vsaj v naši državi najodločilnejše, je praktično dokazal Pahor, ki se je pred nedavnim z všečnimi predvolilnimi prijemi z mesta predsednika vlade, ki jo je vodil vse prej kot uspešno, z veličastno volilno zmago povzpel na mesto predsednika države.
2. V času, ko je Bratuškova predsednica vlade, so tudi v Bruslju spoznali, da so šli s politiko zategovanja pasu predaleč: nič več ne grozijo s trojko, ampak poskušajo z bogato ponudbo cenenega denarja spodbujati gospodarsko rast. Tako spremenjena politika že daje nekatere rezultate. V Sloveniji jih zaznavamo tako, da se kot država zadolžujemo ceneje, zaradi ugodnejšega tujega povpraševanja pa nam tudi BDP ne nazaduje več. Bratuškova te spremembe predstavlja kot rezultat svoje vlade in velik del javnosti ta razlaga zadovoljuje.
3. Če Bratuškova ne bi bila izvoljena za predsednico stranke, se utegne zgoditi, da sedanja vlada pade, čemur bi lahko sledilo obdobje politične nestabilnosti. Tega pa si večina ne želi, še najmanj ljudje, ki jim izrecno koristi stanje, kakršno je ta čas.
Nekateri menimo, da bi bilo za Slovenijo vendarle koristno, da se Bratuškova kot predsednica vlade poslovi. Naj to mnenje podprem z nekaj argumenti:
Bratuškova kot oseba ni verodostojna, kar najbolj dokazuje s tem, da vlado vodi povsem v nasprotju s programom svoje stranke: program PS poudarjeno zavrača neoliberalizem, sedanja vlada pa ga uresničuje dosledneje in učinkoviteje, kot je to uspevalo Janši. Za ta preobrat v politični naravnanosti je zadostoval en sam njen pogovor z nemško kanclerko. (Ne gre prezreti, da je neoliberalizem predvsem orodje za uresničevanje interesov velikega kapitala, v našem primeru predvsem tujega kapitala.)
Neoliberalizem Bratuškove vlade se prepričljivo odraža v aktivnostih, ki jih je vlada doslej hlapčevsko izvajala po usmeritvah Bruslja, ciljno pa so usmerjene predvsem v ceneno razprodajo najvitalnejših delov slovenskega gospodarstva. Pomemben pospešek bodo te aktivnosti dobile s pred kratkim sprejetim zakonom o Slovenskem državnem holdingu, ki ga je dr. Andrej Rus v svojem tehtnem prispevku (Delo, 5. aprila 2014) označil za »prevaro slovenskega naroda«.
Zaradi obvladovanja krize bi država predvsem morala poskrbeti za gospodarstvu prijaznejše tržno okolje, večjo učinkovitost in stroškovno racionalnost javnega sektorja, učinkovito upravljanje državnega premoženja ter za povečanje domačega povpraševanja, predvsem tistega, ki ga je mogoče financirati z evropskimi sredstvi.
Ko človek poskuša povzeti, kaj je vlada doslej storila v okviru teh usmeritev, je v zadregi. Skratka: vlada je vse prej kot učinkovita, saj zadovoljivo uresničuje zgolj interese tujega kapitala.
Naj gornje ocene dopolnim s citatom, katerega avtor je dr. G. Kovačič, sociolog in univerzitetni profesor (Mladina, 18. aprila 2014). Tako pravi o politiki sedanje vlade: »Gre za nadaljevanje politike prejšnje vlade, vendar ta ni zrasla na njenem zelniku, temveč je prišla iz tujine. Je sredstvo evropskega centra za kolonizacijo evropske periferije. Tisto, kar je drugačno pri tej vladi, je njena retorika prijaznosti in učinkovitosti namesto groženj in žaljivk. Zaradi tega lažje uvaja neprijetne ukrepe.«
Zaključujem z odgovorom na vprašanje iz naslova tega zapisa: kdo izgublja, ko Bratuškova zmaguje? Po tem, kar lahko povzamemo iz gornjih vrstic, ni dvoma, da izgublja Slovenija. Bo kar precej resnice v tem, kar pravijo nekateri, da smo namreč Slovenci sami sebi največji sovražniki.
Andrej Cetinski, Ljubljana
