Uresničitev tega cilja vidim s takojšnjo opustitvijo zmede okoli usposabljanja stare žičnice, njen nakup s strani občine zgolj zato, da lahko kandidira za državna in evropska sredstva za zgraditev nove dostavne žičnice. V drugi fazi je treba nadaljevati vlaganja po sistemu javno-zasebnega partnerstva z zasebnim kapitalom (recimo PGI, ki se sedaj čuti nezaželenega).
Verjamem, da naprave, ki stojijo eno leto, večji del izgubijo uporabno vrednost, zato podpiram možnost povezave z italijanskim delom smučišča s sedežnicami oziroma dostopom iz Italije, če vidi morebitni upravljalec v tem pozitivno poslovanje. Dvomim pa, da Promotur (neporavnani dolgovi) sploh ima interes za to invalidno povezavo. Povezava z obnovljeno staro žičnico ne bi privabila slovenskih gostov, ker smučarji v večini njeni varnosti ne zaupajo več.
To priporočam sedanjim odgovornim pri odločanju, če »ne vidijo svetlobe v predoru«, pa občinskim svetnikom in županu naslednjega mandata.
Vsekakor bolje kot doslej, ko so na Kaninu predstavili zgodbo, kako je nastalo Prestreljeniško okno, skozi katero se je prebil hudič, v restavraciji pa so ponujali hudičkovo tortico in še nekaj tega… »Ni ga treba klicati, ker pride sam,« pravi star slovenski rek, in tokrat se je zaletel v žičnico! Bolje se je priporočiti Mariji Pomagaj in Kanin postaviti v pohodniško, gorskokolesarsko in turnosmučarsko središče božjih poti Sv. gore, Višarij, Stare gore, Marije Snežne pri Kredarici na Triglavu… Zakaj turizem na Bovškem Triglava ne vključuje v svojo ponudbo kot gorenjski, pa bo morda odgovorila šele naslednja generacija ponudnikov iz vseh vetrov, ki bodo tukaj uvideli doslej zamujene priložnosti.
Miran Mihelič, Bovec
