Toda nekaj osnovnega vendarle manjka, kar bi omogočalo naš enakomernejši ter bolj usmerjen razvoj in orientacijo v današnjem negotovem svetu.
Vsaka vlada, ki po legalni ali »iznajdljivi« poti pride na oblast v tej naši ljubi mali, a lepi domovini, si razvojno strategijo ukroji po svoji zamisli. Ena daje prednost industriji, druga turizmu, tretja kmetijstvu, za četrto je najpomembnejša infrastruktura, za peto narodnodelitvene teme in tako naprej.
Slovenija je mala dežela z odlično geografsko lego, polna gozdov, hladnih in toplih voda, krasnih gora in drugih naravnih danosti. Nimamo pa domala nobenih rudnih bogastev, ki bi nas uvrščala med naftne bogataše, niti tržno aktualnih rudnin ali energije iz fosilnih goriv. Razpolagamo pa z izjemnim potencialom znanja.
Pri mojem razmišljanju o naših razvojnih možnostih mi venomer manjka osnovna razvojna usmeritev, ki bi temeljila na naših realnih naravnih danostih.
Ob hitro, morda celo prehitro, rastočih industrijah sveta si ne moremo delati iluzij, da smo jim lahko konkurenčni. Ob odsotnosti lastnih surovinskih virov pa kljub obilni ponudbi na trgu ne bomo mogli nikoli konkurirati tujim industrijam, tudi če bi bila delovna sila pri nas brezplačna. Večina naših gospodarskih subjektov se namreč pritožuje nad predrago delovno silo. Ni predraga delovna sila, drage so vstopne surovine, visoka so bremena predrage države, kriva je neurejena država na področju zakonodaje in doslednega spoštovanja zakonov. Še mnogo je vzrokov. Banke, ki so sedaj center vse gospodarske nesreče pri nas. Pokradeni denar, izčrpana podjetja, vse to nas vleče v brezno brez izhoda. Vprašam se, zakaj gospodarstvo brez kreditov ne more zadihati. Ali imajo podjetja v predalih res gotove projekte za tržno uspešne projekte, ki jih ne morejo realizirati zaradi odsotnosti bančnih posojil? Ali gre le za potrebe premoščanja tekoče likvidnosti, ki je posledica finančne nediscipline? Ali gre za premostitvene potrebe izvoza? Zakaj to drugje deluje? Avstrija: višje plače, dobra zdravstvena oskrba, v redu šolstvo, plačani davki, zaposlitvena disciplina, sodišča funkcionirajo. Tam gre, pri nas pa nikakor. Tam ne naročaš, česar ne moreš v roku plačati. Torej pri nas v osnovi nekaj ne štima. Katastrofa za državo je, če imaš na borzi doktorje znanosti, inženirje in druge usposobljene strokovne kadre. Razvojna dejavnost pa zamira, ker ni denarja!
Moje razmišljanje gre namreč v smeri, da bi se vsaj ena stranka ali ena vlada morala ob reševanju nakopičenih tekočih problemov vzporedno lotiti izdelave dolgoročnega razvojnega plana, ki bi resnično temeljil na realnih naravnih potencialih naše države in znanju, s katerim razpolagamo in ga ažurno izpopolnjujemo, v zadnjem času pa tudi izvažamo.
Naše realne naravne danosti so nedvomno gozdovi, vodni potenciali, enkratna, še dokaj neokrnjena narava, infrastrukturne prednosti itd. Ne morem našteti vsega, kar imamo, še manj pa tistega, česar nimamo. Na področjih naših naravnih danosti moramo iskati slovensko identiteto in »razvojno silicijevo dolino«.
Kot laik bi v takšnem planu dal prednost recimo termalnemu in podeželskemu turizmu, ekološki kmetijski proizvodnji, lesnopredelovalni industriji, proizvodnji električne energije na osnovi obnovljivih virov (elektriko potrebujemo, ne bi pa imeli jedrske, vetrne, vodne, sončne na strmih pobočjih itd.), obrtniški in mali industrijski proizvodnji, storitvenim dejavnostim, gradbeništvu itd. To pa ne pomeni zanikanja možnosti obstoja in nadaljnjega razvoja dobrih velikih podjetij kemijske, kovinskopredelovalne, farmacevtske industrije in drugih uspešnih področij.
Po razpoložljivih informacijah nekateri elementi takšnega celovitega razvojnega koncepta že obstajajo ali pa so v izdelavi, le povezati jih bo treba in dograditi z manjkajočimi področji.
Na osnovi tako opredeljenega in s konsenzom vseh (večine – referendum) prebivalcev države sprejetega programa bi dosegli, da:
– ne bi vsaka vlada izvajala in vsiljevala svojih vidikov razvoja, temveč bi bila njena osnovna naloga iskati racionalne poti za čim prejšnjo in optimalno izvedbo dogovorjenih projektov;
– bi imelo gospodarstvo, vključno s kmetijstvom, začrtano smer in osnovo razvojne usmeritve ob doslednejšem upoštevanju okoljevarstvenih učinkov;
– bi bile različne oblike državne podpore za stimuliranje razvoja vnaprej znane in panožno opredeljene;
– bi se izobraževalni sistem prilagodil razvojnim usmeritvam države brez prisilnega oženja študijskih programov; s tem bi bili zagotovljeni pogoji za lažje iskanje zaposlitve;
– bi se bančni potencial skupaj z vladnimi ukrepi usmerjal v podporo izvajanja državnih načrtov, ne pa v imaginarne projekte borznošpekulativnih posameznikov, ki sredstva uspešno kanalizirajo na svoje račune;
– bi se kontrola nad porabo sredstev iz proračunskih in bančnih virov morala in mogla dosledneje nadzirati glede na njihovo izključno namenskost;
– bi ljudje svoje osebne ambicije lažje načrtovali in realizirali znotraj razvojno opredeljenega programa, ker bi jim ta zagotavljal optimalno zanesljivost tako pri sovlaganjih iz lastnih virov kot pri možnostih vključevanja v tržne uspešnosti ter namenskosti eventualnih kreditnih bremen;
– bi kultura, šport, civilna iniciativa, humanitarne organizacije, društva ter druga področja dejavnosti sorazmerno s svojimi možnostim transparentneje participirala pri sredstvih, namenjenih za tovrstne namene.
Še bi se dalo naštevati, toda to ni moj namen. To je stvar stroke in razvojne strategije politike ter realnih možnosti v posameznih fazah razvoja gospodarstva kot celote.
Ves poudarek, ki sem ga želel s tem razmišljanjem prispevati, je v tem, da se moramo razvojno strezniti, si zgraditi svojo realnost na naših naravnih danostih in strokovnih sposobnostih. Vizijo, ki jo bomo sposobni uresničiti in od plodov njene realizacije spodobno živeti.
Naj na koncu tega, za mnoge morda naivnega razmišljanja, dodam še eno malenkost. Izračuni in uspešnost izvajanja naše državne razvojne perspektive nam bodo pokazali tudi, kakšne in kolikšne razkošnosti državnega aparata si lahko privoščimo. Kolikšen parlament in občine dejansko potrebujemo, v katere mednarodne institucije se je treba in možno vključevati, koliko nas sme stati država in katera ministrstva resnično potrebujemo. Skratka, koliko luksuza in nepotrebnega razmetavanja denarja si na tem področju lahko dovolimo. Kakšne plače realno zmoremo na izpostavljenih mestih.
Vsekakor pa moramo izhajati iz realnosti in dejstva, da smo mala država in da nam ni treba in ne moremo imeti vsega, tako kot si lahko privoščijo velike, bogatejše in naprednejše države.
Po izdelavi, javni verifikaciji in dosledni realizaciji takšnega načrta nam ne bodo potrebne javne demonstracije nezadovoljstva, zgradili si bomo družbo, ki bo temeljila na realnem in ne vsiljevanem domoljubju. Ljudi in strokovnjakov za realizacijo imamo dovolj, le poiskati in angažirati jih je treba. Zato imamo izvoljeno oblast, da temeljne projekte razvoja države ustvarja, vodi in nadzira. Za tiste pa, ki jih vodi nenasitna potreba po hlastanju za osebnim bogatenjem mimo dela, imamo policijo, sodstvo in zapore.
Tone Rožman, Celje