Ironija

Prav kot javni predstavnik interesov literarnih kritikov je na JAK pretekli mesec sestankovalo Društvo slovenskih literarnih kritikov (DSLK), ki se je zavzelo za okrepitev instituta literarne kritike v obliki razširitve že obstoječih oblik podpore ustvarjalcem tudi na literarne kritike (delovne štipendije in knjižnično nadomestilo). Udeleženi štirje predstavniki DSLK nismo prišli zastopat lastnih osebnih želja, kot direktor dobro ve in nas je verjetno prav zaradi tega bil pripravljen sprejeti v svojem službenem času, pač pa smo svoje poglede predstavili v imenu interesov približno 50 članov društva in literarnih kritikov nasploh. Med drugim smo mu predstavili zamisel, da bi v svetu JAK sedel tudi predstavnik laične bralske in/ali strokovne bralne javnosti, ob čemer smo izrazili pripravljenost, da pri izbiranju predstavnika kritikov sodeluje DSLK, podobno kot to pri izbiranju predstavnikov avtorjev in prevajalcev počneta sorodni stanovski društvi. Presodili smo, da bi bil predstavnik bralske/kritiške javnosti v svetu agencije v javnem interesu, saj bi lahko deloval kot element korekcije politik JAK, ki jih v svetu trenutno nadzirajo le predstavniki književne produkcije (založniki, knjigotržci, knjižničarji, avtorji, prevajalci), manjkajo pa predstavniki recepcije oziroma bralcev, tako laičnih kot strokovnih. Korekcije v sestavi sveta bi lahko pomagale pri približevanju agencije k idealu institucije, ki deluje v širšem javnem interesu namesto v imenu ozkih interesov zgolj založnikov, knjigotržcev, avtorjev in drugih s področja književne produkcije. Ocenjujem, da bi bilo z vidika novinarskega kodeksa problematično in vsega obsojanja vredno, če bi se odločila, da svojo novinarsko vlogo izkoristim za izboljševanje možnosti pobud DSLK in bi se s tem razlogom odpovedala obravnavi problemskih zgodb o JAK ali se celo odločila za selektivno poročanje o zgolj tistem, kar institucijo prikazuje v neproblematični luči.

V delovanju društva, ki odkrito zastopa lastne interese in jih zna utemeljiti tudi skozi prizmo javnega interesa, ne vidim ironije. Medtem ostaja neznanka, kako natanko skozi prizmo javnega interesa ministrica utemeljuje predlog Mitje Čandra za člana sveta JAK: je v interesu javnosti koncentracija založnikov v nadzornem organu institucije ali je v interesu javnosti, da je v nadzornem organu direktor zasebnega zavoda, ki je največji prejemnik sredstev JAK? Je v interesu javnosti, da bo imenovani založnik v svetu agencije zastopal interese ministrstva? Edino ironijo, na katero se sklicuje direktor, zato vidim v njegovi primerjavi Beletrine, največjega prejemnika sredstev JAK in hkrati zasebnega zavoda, katerega obseg in vsebina sofinanciranih projektov in programov najbolje pričata o tem, kako spreten je pri predstavljanju zasebnega interesa kot javnega, z DSLK, ki je v smislu črpanja javnih sredstev in vpliva izrazito bagatelno stanovsko društvo.

»Najmočnejši« prejemniki sredstev agencije so primerni člani njenega nadzornega organa, če se kot družba strinjamo, da je JAK napol privatizirana agencija, ki je tu le za zadovoljevanje interesov posameznih skupin, ne morejo pa biti, če kot družba na JAK gledamo kot na javno institucijo, ki si prizadeva za delovanje v najširšem javnem interesu, torej predvsem v interesu državljana. Če se kot družba strinjamo okoli slednjega, potem sta moja prispevka lahko le poskus naslovitve problema in opozorilo, da nadzora nad delom JAK in korekcije politik te institucije ne morejo učinkovito izvajati tisti, ki jim na JAK najbolj ustreza sedanje stanje, status quo. Imenovanje Mitje Čandra meče slabo luč na institucijo, ki ga je imenovala, in poraja nezaupanje v JAK oziroma njeno delo v javnem interesu. Če je Aleš Novak spregledal predmet prispevka, je to obžalovanja vredno, ne dvomim pa, da so bistvo dojeli bralci.

V sočutno zadrego me spravlja trditev, da je institucijo mogoče diskreditirati: institucije bodisi delujejo v skladu z veljavno zakonodajo in transparentno bodisi ne, diskreditirajo se lahko le same. Namig, da je novinarjem iz nekega neznanega razloga veliko do tega, da bi destabilizirali institucije, pa je toliko bolj žalosten, kolikor bolj je simptomatičen. Kaže na preživitveno oklepanje pozicij funkcionarjev, namesto da bi ti dolgoživost institucije zagotovili prav z upoštevanjem javne kritike s ciljem izboljšanja kakovosti in transparentnosti njenega delovanja.

Simptomatično je ne nazadnje tudi to, da se je na prispevek, ki ne obravnava konkretnih napačnih ali spornih dejanj agencije, odzval njen zastopnik, ne pa ministrica, ki bi lahko pojasnila, zakaj je prav v največjem založniku prepoznala najboljšega predstavnika svojih interesov, ali Mitja Čander, ki bi se ne nazadnje lahko odzval s seznamom predlogov, kako si bo s svojim delovanjem v svetu agencije prizadeval za to, da institucijo približa idealu legalizma in transparentnosti. Spreglejmo zato ironijo, ko direktor agencije javno jemlje v bran novega člana sveta agencije, tega torej, ki bo v bodoče nadziral prav direktorjevo delo.