Projekt TEŠ 6 bi lahko bil tako ekonomsko kot okoljsko uspešen, vendar pod dvema pogojema. Če ga ne bi dvakratno preplačali, bi dobili strateškega vlagatelja in se niti država z jamstvi niti njena javna podjetja z denarjem ne bi finančno vključili v projekt, za katerega je od vsega začetka veljalo, da je stvar podjetja in ne države in da je donosen. Donosen bo iz tega naslova žal le za posameznike, nove milijonarje. Okoljsko uspešen bi projekt lahko bil, če bi v njem kurili tudi višek biomase, ki se v Sloveniji ne porabi, ampak gre bodisi v Avstrijo bodisi propade v gozdovih.
Južni tok je za Slovenijo nepotreben in nesmiseln. Projekt ne izkazuje donosnosti. Gre za projekt, ki naj bi dodatno ščitil že obstoječi monopol. Sofinanciral naj bi ga slovenski partner, ki nima denarja, sam projekt pa nima trga, saj je plina trenutno povsod dovolj, dovolj je tudi plinovodov. Navezanost Evrope na zemeljski plin iz enega vira je ne le strateško neprimerna rešitev, pomeni tudi kamen okoli vratu evropske konkurenčnosti. Plina je na svetovnem trgu veliko, cena je nizka, v ZDA je trikrat nižja kot v Evropi, zato so tam premog zamenjali s plinom, svoj premog pa izvažajo v Evropo. Plinovod je zastarela oblika prodaje plina, ki temelji na ekskluzivnosti, monopolu dobavitelja, višji ceni od tržne. In le zato se dela Južni tok: da ja ne bi kdo drug tu prodajal kakega drugega plina, drugega relevantnega razloga za to naložbo ni predstavil še nihče. Za zanesljivo in tržno (ceneno) oskrbo s plinom je nujna diverzifikacija, to pri plinovodih pomeni navezavo na več plinovodov od različnih dobaviteljev: to pa že imamo, saj bo poleg obstoječega ruskega plina možno Slovenijo navezati prek Hrvaške še na plin iz Azerbajdžana. Vendar so vsi plinovodi monopolni in togi dobavitelji. Najboljša (fleksibilna, cenovno tržna, nemonopolna, brez gradnje plinovodov...) oskrba s plinom je oskrba z utekočinjenim naravnim plinom (UNP), ki se ga pri nas branijo tisti, ki bi ga najbolj morali pozdraviti, »okoljevarstveniki«. Nekatere države sploh nimajo plinovodov, prav zato da niso v lasti monopolnih »plinovodnih« dobaviteljev. Res je, da evropska zakonodaja zahteva prost pretok plina po omrežju, a si lahko predstavljamo, kdo in kako bo dovolil prost pretok konkurenci po svojem plinovodu (podražil bo ceno transporta, tehnične ovire...). Danes plujejo ladje z UNP tako kot tankerji z nafto: ne vedo, kam so namenjene, ko pa se na borzi proda njihov tovor, se usmerijo do kupca. In to je najboljši odgovor na zanesljivo in cenovno ugodno oskrbo s plinom.
Veliki energetski sistemi, kot so termoelektrarne, jedrske elektrarne in plinovodi, predstavljajo preteklost na tem področju, ki jo podaljšujejo predvsem tisti, ki imajo od tega posla neposredne koristi ter lahko mimogrede kupijo tudi politiko in medije. Prihodnost pa predstavlja diverzifikacija, več manjših lokalnih producentov, obnovljivi viri, fleksibilnost, pametna omrežja in samozadostnost: danes smo po normalnih cenah sposobni zgraditi samooskrbno stavbo ali tovarno, tudi evropska zakonodaja gre v tej smeri: po letu 2020 bomo lahko gradili le skoraj popolnoma samooskrbne stavbe.
Ali se nam obetajo milijarde spomenikov nekaznovanih političnih zablod z imenom TEŠ 6, Južni tok, NEK 2? Čim manj spomenikov, tem bolje. V Avstriji so imeli dovolj samo enega: prvo jedrsko elektrarno so takoj po dograditvi zaprli in šli na novo pot: danes je Avstrija svetovna voditeljica trajnostnega razvoja, ki ga imamo zapisanega tudi mi v vseh pomembnih dokumentih.
Bojko Jerman, Dol pri Ljubljani
