Holokavst

Voditi bi nas moral spomin na vse žrtve množičnih pobojev iz oddaljene druge svetovne vojne ter iz bližnje preteklosti (Ruanda, Bosna in Hercegovina, Afrika…), kjer smo kot volilci sokrivi, saj smo do zadnjega opazovali, kako mednarodna skupnost ni naredila ničesar. Politiki v našem imenu odločajo o tem, na katero stran se bodo postavili, koga bodo podprli, komu dodelili denarno pomoč. Počutim se sokrivega in glasno protestiram proti molku, apatiji in temu, da tisti, ki imajo moč in oblast v EU, jasno in glasno ne obsodijo dejanj skrajnih desničarjev. Navsezadnje smo odobrili večmilijardno posojilo ukrajinskim oblastem, ki niso storile ničesar za to, da v Odesi ne bi prišlo do množičnega okrutnega poboja civilistov. Tako kot mi so mirno opazovali in še opazujejo divjanje nacistov, ki se znašajo nad neoboroženimi državljani, jih pretepajo, pobijajo in sežigajo. Sramota.

Morda smo pozabili, da so nas prav sedanji evropski politiki globoko potisnili v sokrivdo z obljubo po sprejetju Ukrajine v EU. In ti isti danes spet z nasmeškom kandidirajo za ponovni mandat v evropskem parlamentu. Danes se mi zdijo kriteriji, ki so jih postavili Sloveniji in drugim državam, naravnost smešni. Predvsem sanje o demokraciji. Ali je v Ukrajini dosežena stopnja demokracije, kjer lahko ljudje mirno odločajo, protestirajo, ne da bi se bali, da jih bodo naciji pobili kot stekle pse? Žal mnogi ne bodo prebrali Mastnakovega komentarja, tako kot ga niso mnogi sedanji oblastniki brali v osemdesetih letih, ko smo se v Sloveniji osamosvajali. Lahko pa si ogledajo posnetke, ki jih uradne vlade na svojih »javnih televizijah« ne kažejo, ki jih televizijske hiše v zasebni lasti skrivajo pod pultom. Tudi izjava guvernerja regije Jurija Odarčenka, ki je imel ob obletnici zmage nad fašizmom govor, v katerem je za Hitlerja dejal, da je bil osvoboditelj Ukrajine, ni vznemiril nikogar. Podobnost z nami in drugimi, ki okrutna in zavržena dejanja ne obsodimo, je prevelika.