1. Sistem referendumskega odločanja naj se v osnovi spremeni tako, da volilci ne bodo odločali o zavrnitvi posameznih predpisov, ampak neposredno z večino glasov udeležencev sprejemajo predlagane nove predpise, amandmaje na obstoječe predpise in druge predloge, ki so oblikovani najmanj 3 mesece pred izvedbo referenduma s tem, da je referendum veljaven le pri najmanj 50-odstotni volilni udeležbi, pri manjši udeležbi pa le, če je za določen predlog glasovalo najmanj 1/3 vseh volilcev. Referendum se vedno izvaja na zadnjo nedeljo v novembru (izjemoma se lahko prestavi na prvo nedeljo v decembru, po potrebi pa se lahko izvede tudi zadnjo nedeljo v maju); volilni upravičenci so državljani s stalnim bivališčem v Sloveniji; razpis referenduma lahko zahteva najmanj 5 odstotkov vseh volilnih upravičencev v državi oziroma 10 odstotkov v lokalnih skupnostih ali najmanj 45 odstotkov vseh poslancev državnega zbora, predstavniki katere koli druge organizirane skupine pa le pod pogojem, da če bi bilo zaradi premajhne volilne udeležbe odločanje o posameznem vprašanju neveljavno, pokrije stroške predlagatelj referenduma; pravice do referenduma ni mogoče omejevati, razen če bi bile zaradi drugačne večinske volje volilcev ogrožene temeljne človekove, državljanske ali druge z mednarodnimi konvencijami opredeljene pravice manjšinskega dela državljanov; pozitivni izid referenduma ima zakonsko veljavo in ga ni možno spreminjati najmanj 18 mesecev po njegovi uveljavitvi.
2. Število poslancev državnega zbora se zmanjša na 60. Poslanci se volijo enofazno v regionalnih volilnih enotah, ki štejejo najmanj 120.000 prebivalcev in največ dvakratno število prebivalcev najmanjše volilne enote s tem, da je število poslancev posamezne enote proporcionalno s številom volilcev te enote; kandidati za poslance lahko kandidirajo kot posamezniki ali v okviru volilnih list, ki ima lahko največ toliko kandidatov, kot ima volilna enota poslancev; volilci lahko izbirajo med samostojnimi kandidati in med kandidati iz različnih list, vendar skupno največ toliko, kot ima volilna enota poslancev, lahko pa se odločijo samo za poslance ene liste in obkrožijo samo to listo kot celoto; izvoljeni so kandidati z največjim številom glasov, v primeru izpada katerega od izvoljenih poslancev pa ga nadomesti po številu glasov najbližji izpadli kandidat; vsa glasovanja v državnem zboru so javna; vsaka volilna enota lahko katerega od svojih poslancev odpokliče po postopku predvidenem za referendumsko odločanje.
3. Ukine se državni svet, pravico do predlaganja sprememb predpisov in državnih usmeritev, ki bi jih državni zbor lahko zavrnil le z večino vseh poslancev, naj ima večina v gospodarskih zbornicah povezanega članstva ali večina sindikalno povezanega članstva ali večina v skupnosti povezanih slovenskih občin.
4. Racionalizira se delovanje lokalne samouprave na osnovi uveljavitve neposrednih oblik financiranja občinskih proračunov s strani občanov, ki imajo stalno bivališče v občini (če so zaposleni v drugi občini odvajajo 1/3 prispevka tej občini), z določitvijo najmanjše dopustne velikosti občine z najmanj 10.000 (izjema za redko poseljena območja 5000) prebivalcev, z okrepitvijo vloge neprofesionalno vodenih krajevnih skupnosti, zlasti pri določanju komunalnih investicijskih prioritet, z razmejitvijo in omejitvijo pristojnosti oz. odgovornosti občin le za osnovnošolsko izobraževanje in pokrivanje življenjskih komunalnih potreb občanov, medtem ko skrb za gospodarski razvoj (polno zaposlenost) in srednje strokovno izobraževanje prevzemajo medobčinska regionalna telesa v sodelovanju z ustreznimi strokovnimi ustanovami in gospodarskimi asociacijami s težnjo, da se optimalno izkoristi razpoložljivi gospodarski potencial posameznega območja kot celota. Obstajajo torej številne realne, preprosto izvedljive možnosti za racionalizacijo in povečanje učinkovitosti države. Tragika obstoječih političnih razmer je, da je zelo malo verjetno, da bi se podani ali podobni predlogi sploh uveljavili navkljub splošni ugotovitvi, da obstoječe družbenoekonomske razmere v državi niso kakovostne in jih je nujno potrebno spremeniti. Zaradi številnih prikritih interesov in premajhne splošne družbene razgledanosti je najverjetneje, da se bo še naprej izogibalo poglobljeni razpravi in uvajanju temeljitejših, zlasti inovativnih ukrepov in se bo uporabljalo vedno uspešen recept za prikrivanje raznih interesov in uveljavljanje demagogije, to je čim popolnejše ignoriranje neželenih pobud. Zanima me, ali je za takšne konkretne pobude možno zagotoviti širšo javno razpravo in eventualno celo doseči dovolj močan javni pritisk za potrebne spremembe?
Tone Mastnak, Ljubljana