Kri se menja s krvjo.
V vladavini revolucionar menja vladarja, v slovenskem parlamentu pa debela rit očita drugi riti njeno debelost.
Znotraj grajskega obzidja sta stala dva kamnita grajska stolpiča. Bila sta popolnoma enaka. Kamnito okroglo telo je na njunem vratu krasila lesena konstrukcija z zašiljeno glineno streho. Že na daleč se je videlo, da jih je postavila ista mojstrska roka, bila sta namreč identična kakor enojajčna dvojčka… Kamen, sicer na roko obdelan, je bil popolnoma enake oblike in velikosti. Za obe zgradbi je bil pripeljan istočasno iz iste daljne dežele na istem vozu istega šoferja. Posamezni gradniki so bili postavljeni na isti način in enako mesto. Vezivo je bilo zmešano v isti posodi, z istim orodjem na isti način. S tem je bila trdnost stolpičev garantirano enaka. Tako sta si bila med seboj podobna, da so celo male neizbežne napake v končni obdelavi delovale kot zarotniške.
Še danes ni popolnoma jasno zakaj, ampak stolpičema je pripadala le ena grajska klet. Bila je dobro založena z vinom, mesninami, eksotičnim sadjem, svežo zelenjavo in dragimi kamni z vsega sveta. Tako je bila napolnjena, da se je zdela premajhna. Ideja o več kleteh je bila bogokletna. Ob glasnem govorjenju o grajski kleti je marsikdo hitro postal trajni gost kraljevega ječarja. O tem se pač ni razpravljalo. Dejstvo je bilo, da imata stolpiča vsak svojega vladarja in eno samo dobro založeno grajsko klet. Neskončna problematika je bila lastništvo ključa edine grajske kleti. Le-ta naj bi praviloma potoval od enega do drugega vladarja na olimpijski cikel. O tem so sicer odločale skupnosti razbitih naselij zunaj grajskega obzidja. V njih so prebivali nepomembni ljudje, ki so si lastili pomembno moč odločanja. S kričanjem na ves glas so na točno določeno nedeljo izkričali odločitev o upravljanju grajskih dobrot. S tem so enemu od vladarjev iz grajskega stolpa, levega ali desnega, podelili štiriletni mandat. Kljub dejstvu, da sta si bila v videzu in namenu popolnoma enaka, so se nekateri nepomembni ljudje s pomembno močjo odločanja na smrt skregali zaradi zagovarjanja lepote le enega izmed njiju. Nekateri so pač verjeli, da je njihov izbrani grajski stolp s svojim vladarjem bolj trden in lepše grajen. Ker zoper vero ne obstaja serum razuma, se je velika večina nepomembnega ljudstva s pomembno močjo odločanja zaklela h glasovalnemu bojkotu. Na točno določeno nedeljo bo preprosto molčalo. Prepričani so bili, da je nesmiselno kričati v prid nekomu, ki je enojajčni brat drugega. Užaljena vladarja obeh stolpičev sta tej večini nepomembnega ljudstva s pomembno močjo očitala neodgovornost do grajske skupnosti.
Med ljudmi pa se je nekega dne pojavil neznan obraz, ki je želel na silo zavzeti grajsko obzidje in vdreti v grajsko klet. Dovolj je imel izkoriščanja obeh vladarjev in stalnega obtoževanja stolpičev, kateri je lepši in boljši. Nepomembne ljudi s pomembno močjo odločanja je rotil, naj na naslednjem prazniku glasovanja izkričijo njegovo ime za novega upravnika grajske kleti. Obljubil jim je, da bo vino, mesnine, eksotično sadje, svežo zelenjavo in drage kamne z vsega sveta pošteno ter v celoti razdelil med nepomembno ljudstvo zunaj obzidja. Obstajal je le manjši problem. Pozorno oko, ki je oplazilo novega in edinega poštenega oblastnika, je zasledilo na njegovem napudranem obrazu pivske žilice in lačen pogled divje živali, pod skromno obleko pa drag nakit in velik nažrt trebuh.
Pred dnevi so slovenski gradovi od nepomembnega ljudstva s pomembno močjo dobili nalog za rušenje grajskih stolpov, a kaj ko se dvorni rušitelj obrača k tistemu, ki mu toči grajsko vino in predenj postavlja izbrane mesnine.
Gašper Podjed
