Gradnja levice

Z Združeno levico je nekoliko drugače. Hanžkov TRS že kar nekaj časa obstaja in vztrajno išče samega sebe. Vodstvo in problematiko IDS javnost kar dobro pozna že več kot dve leti in pol, predvsem tudi zaradi delovanja Inštituta za delavske študije in Delavsko-punkerske univerze. Vsekakor gre za najresnejši levi politični dejavnik na Slovenskem. O Demokratični stranki dela vemo manj, vendar je predsednica Violeta Tomič dobro delovala v predvolilni kampanji in se znala tudi odločno postaviti po robu žaljivemu zapostavljanju na televizijskem soočenju. Gotovo bo Združena levica pritegnila v prihodnje tudi nekatere druge levičarske idejnopolitične skupine, ki obstajajo pri nas in še niso deležne potrebne politične in nazorske podpore. ZL ima konkreten program socialnopolitičnih realnih zahtev glede naše družbe in poudarjeno skupno evropsko progresivno orientacijo.

Zakaj pišem to pismo? Predvsem zato, da poudarim potrebo po sistematičnem in vztrajnem prizadevanju po nadaljnji gradnji vse širše in bolj sodobne leve organiziranosti. S teh šestih sedežev ZL v slovenskem parlamentu naj bi nenehno prihajale izvirne konstruktivne pobude za utrjevanje slovenske socialne in pravne države, še posebej je treba natančno proučiti vsa področja slovenskega gospodarskega, kulturnega, izobraževalno-vzgojnega, raziskovalno-znanstvenega, socialno-zdravstvenega in drugega delovanja. Stranke ZL morajo usmeriti vse svoje delovanje v vse slovenske regije. Biti v parlamentu obvezuje na dejavno politično prisotnost vsepovsod, predvsem pa tam, kjer je najtežje. Pred novim letom sem se v nekem članku, ki žal ni bil nikjer objavljen, zavzel za prisotnost IDS vsaj v vseh važnejših pokrajinskih središčih. Zdaj, ko je stranka postala parlamentarna, je treba začeti z aktivnostmi povsod, kjer je to mogoče. Vsako družbeno okolje ima poleg splošnih oziroma skupnih tudi še posebne lastne probleme in težave.

Srečal sem znanca, ki je tudi glasoval za ZL. Dejal je, da gre za dobre in koristne ideje, toda narediti najbrž ne bo mogoče kaj dosti... Ta miselnost je pri nas zelo prisotna. Stari socialistični aktivizem izpred desetletij je v glavnem pozabljen. V možgane se nam je zažrlo prepričanje, da smo tako in tako na repu, da je politika le za tiste zgoraj, da samo oni edini lahko kaj napravijo. To stališče mora ZL odpravljati z vsemi sredstvi. Že večkrat sem opozoril, da je to tista grozljiva pasivnost, brezvoljnost, ki je pri nas omrtvila velik del družbe, starejše in mlajše, ljudi vseh slojev, še zlasti pa tiste »spodaj«, »podrejene«. Španski režiser Louis Buñuel je to prikazal v filmu Angel uničenja. Sem sodi tudi tista priljubljena teza in stališče mnogih Slovencev, da ne marajo politike, da »se ne izplača«, da »nima smisla« itd. To seveda pomeni, da nam je pravzaprav nekako odveč lastna država. Nje ni in je ne more biti brez zainteresiranih državljanov. In res je veliko vprašanje, koliko te države še dejansko obstaja. Odpovedati se politiki pomeni pristati na hlapčevstvo kjer koli in za kogar koli. Sicer pa to ni tako slabo – otresti se vsake odgovornosti. Toda hlapec mora na koncu koncev le hlapčevati.

S tem pismom se zavzemam za aktivizacijo, za državljansko pobudo in za dejavno prisotnost na vseh področjih. Aktivizacija ljudi naj bi pomenila predvsem tudi preseganje kapitalistične družbenosti in udejanjanje demokratičnega socializma, ki se polagoma in po malem uveljavlja v vseh razvitih območjih Evrope. Tisti, ki prisegajo zgolj na kapitalizem, ne uveljavljajo pri nas Evrope, pač pa nekakšen parakolonializem. To je treba vedeti, še zlasti v majhni državici, kot je naša. To pomeni, da Združena levica še zdaleč ni in ne sme biti le razlagalka in varuhinja nekega prihodnjega socialističnega ideala, pač pa se mora z vsemi silami in s čim številnejšim članstvom lotiti povsem konkretnih vidikov proizvodnje in družbene prenove, predvsem pa tudi učenja, študija in raziskovanja, ki je za to potrebno.

Zdi se mi, da se bo odslej slovenska strankarska scena hitreje spreminjala in da se bo na njej tudi težje uveljaviti ter obstati kot doslej. Za zdaj so ljudje še zelo zaupljivi. Vprašanje je, koliko časa še.