Gospodu Mihiču – malo zgodovine

Malo pozno se oglašam, ker sem bila do zdaj v dilemi, ali se je sploh vredno odzvati na pisanje gospoda Mihiča. Rada bi, da gospod razmisli o naslednjih vprašanjih: V kakšnem smislu naj bi partizani razdiralno vplivali, ker niso kimali fašistom in nacistom kot domobranci? Zakaj so domobranci, vprašajte prednike, s topovi streljali v Sodražico in ubili Kaprolovo dekletce – edinko? Zakaj so Italijani aretirali starše sinov partizanov in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars, kjer so umrli? Zakaj so Sodražico bombardirali z letali ter podrli in zažgali veliko hiš? Zakaj so jo ogradili z bodečo žico, bunkerji in bloki kot Ljubljano? Zakaj so domobranci leta 1944 namesto Nemcev, ki so bili zaposleni na vzhodni fronti, aretirali sodelavce OF, jih odpeljali v kazensko taborišče Bergen-Belsen, ljubljanska dekleta OF pa pobili in jih z lojtrnimi vozovi odpeljali v skupna grobišča na Barju? Svojcem so lagali, da so jih predali Nemcem, ki so jih odpeljali v taborišča. Zakaj potomci domobrancev na vse mogoče načine poskušajo rehabilitirati svoje prednike, jim postavljajo spomenike (Grahovo)? Če bi se to dogajalo v Nemčiji, bi jih aretirali in jim sodili, pri nas pa so osebe, ki želijo na oblast, proslavljale v Grahovem. Za kakšno spravo gre? Dokler potomci domobrancev globoko ne obžalujejo zmote svojih domobranskih prednikov, ne bo sprave. Revolucije so nujne, če jih ne bi bilo, bi bili še v kameni dobi. Moja mama, kmetica in posestnica, je leta 1942 partizanom na Travno goro peljala voz hrane, za domobrance pa je imela ime »ljudje s kratko pametjo«. Moja pokojna sestra je pretrpela vse grozote ljubljanskih domobranskih zaporov in taborišča Bergen-Belsen, zato sem še toliko bolj prizadeta, ker sem na starost priča takšnemu razmišljanju in poskusom spreminjanja zgodovine.