Gospod Lenič, sodraški župnik, me je v osnovni šoli učil verouk, ki je bil tedaj med važnejšimi predmeti. Poleg znanja verouka je zahteval tudi obnovo nedeljske pridige. Če nisi vsega tega obvladal, si si lahko pokvaril spričevalo. Pred njim ali po njem je bil župnik Majdič. O vašem lokalnem priporu gospoda Leniča prvič slišim. Kako je po vojni postal škof, če pišete, da je bil zaprt? Partizane oziroma OF so vodili komunisti, sokoli in krščanski socialisti. Gotovo veste, kje so se organizirali. Oni so vodili boj proti okupatorju; pa vi in vaši predniki? Kje ste bili?

Noseča mlada Škrabčeva učiteljica je za vas najpomembnejša. Zakaj so jo ustrelili, ne vem, morda je izdajala sodelavce OF ali pa je šlo za tragično zmoto.

Veliko majhnih otrok iz Štajerske, katerih očetje so bili v partizanih, so po zaslugi sodelavcev okupatorja vzeli staršem oziroma njihovim sorodnikom, jih odpeljali v Nemčijo in dali v posvojitev nemškim družinam, ki so bile brez otrok. Pa saj to vse veste.

Če ne bi bilo partizanov, ki so se borili proti nacistom in njihovim hlapcem, bi bila Slovenija razkosana na Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. Vaške straže in domobranci so pobili na stotine partizanskih sodelavcev pri Sv. Urhu, v Celju, na Pohorju in drugod. Številni so bili umorjeni v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji in Italiji, kamor so jih odpeljali zaradi izdaj. Kako bi sicer okupatorji izvedeli, kdo so sodelavci OF oziroma partizanov?

Ljudi, ki so sodelovali z okupatorji in fašisti, ne bo mogoče rehabilitirati, pa če si še bolj prizadevate, saj so naredili preveliko škodo.

So pa po svoje Ribničani kar zanimivi. S krošnjarjenjem so obredli velik del Evrope, in kot piše v stari zgodovini, so tudi zadnji v Evropi na zahtevo gospode in farovških gospodov na grmadi zažgali »čarovnico«, ker ni kimala gospodi in gospodom iz farovža.

V svojem pismu omenjate Stalina. Najprej je paktiral s Hitlerjem, ko pa je ugotovil njegove namene, je stopil v boj proti njemu in ga z vojsko ter pomočjo drugih narodov pognal nazaj v Nemčijo. Rusi so Slovani tako kot mi, v stiski bi nam pomagali, zato bodimo tudi mi prijazni do njih. Informbiro je že davno mimo in ga ni več.

Gospodje, ki se med vojno niso opredelili, so se večinoma ukvarjali s svojimi karierami, saj jim je bilo važno le njihovo preživetje. Ljudje smo različni, vsak ima svoje potrebe in zahteve. Mi smo jim rekli skrivači. Domobranci, ki so po vojni pobegnili z nacisti, so seveda želeli v Ameriko, ki jih je zavrnila. Američani so vedeli, da so domobranci pobijali njihove pilote, ki so se vračali s poškodovanimi letali (po bombardiranju Nemčije) skozi Slovenijo v oporišča v že osvobojeno južno Italijo. Iz poškodovanih letal so morali izskočiti s padali, vendar le v Beli krajini – na osvobojenem ozemlju. Če jim do tja ni uspelo prileteti, so morali izskočiti onstran Gorjancev, kjer so bili belogardisti, ki so jih polovili in predali Nemcem. Partizani so po skrivnih poteh pilote poslali nazaj v letalsko oporišče v Italiji. Tedaj sem bila v Beli krajini in sem vse to videla, zato to dobro poznam. Gledala sem jih, ko so prileteli s padali na določeno mesto pri Črnomlju.

Domobranci, ljudje s kratko pametjo, kot jih je imenovala moja mama, so po vojni računali, da jih bodo Američani sprejeli odprtih rok, ker so se borili proti komunistom (partizanom). Amerika pa jih je zavrnila, prav tako Kanada. Sprejeli so jih le nekaj v Argentini, sicer le glavne vodje, ostale pa je po sklepu vseh zaveznikov Evropa vrnila v države, od koder so prišli. Kako je bilo z njimi pri nas, sta na široko opisala predsednika ZB v intervjuju v Nedeljskem dnevniku.

Kvizlinštvo je obsojal ves svet. Kako to? Vam pa se zdi popolno razumljivo. Italijanska papeža sta bila med vojno pod močnim vplivom Mussolinija. Ta je hotel vse primorske Slovence spremeniti v Italijane. Sedanji papež Frančišek je njuno pravo nasprotje.

Če ne bi bilo v Evropi dovolj močne koalicije in bi zmagal Hitler, Slovencev ne bi bilo več. Naredite mi to deželo nemško, je zahteval od svojih sodelavcev. Že Cankar je ugotavljal: »Za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni.«

Marina Rozman, Ljubljana