Enakost pred zakoni?

To potrjuje tudi zadnje sporočilo, poteza ali pa postopek ustavnega sodišča. Gospod Kangler se je pritožil meseca decembra in iskal svoje ustavne pravice, ker so ga zavrnili svetniki državnega zbora zaradi znanih dogodkov v Mariboru. S tem ni pač nič narobe, nerazumljivo pa je, vsaj za nas navadne državljane, ki nismo ne levi ne desni, pač pa le upokojenci, da je ustavno sodišče že našlo čas in odločilo tako, kot je. Je pač gospod Kangler nekaj drugega kot tistih dvajset tisoč upokojencev (in še vsaj polovico tega števila tistih »državljanov«, ki živi pod njihove pokojnine), ki jih je močno prizadel Zujf, saj so med drugim kršene tudi njihove ustavne pravice. In takih, kot je gospod Kangler, močno zaščitenih, v zakonih nedotakljivih, nezmotljivih in zavarovanih državljanov pri nas je kar nekaj. Zanje in za njihove »pravice« se vedno najde dovolj časa, da se hitro in njim v prid (velikokrat tudi z velikimi odškodninami) sprejmejo odločitve.

Že od julija lanskega leta pa čaka(mo) na milost ustavnega sodišča, da se vendarle spomni tudi na tistih dvajset tisoč »izjemnežev in privilegirancev«, kot jih označujejo aktualna oblast in njihovi podporniki. Prav zanima me, kako bi taisti gospodje in gospe reagirali, če bi njim po kratkem postopku odvzeli dvajset ali celo petindvajset odstotkov njihove plače. Zelo bi me veselilo, če bi to, da smo pravna država, ki zagotavlja enake pravice pred zakoni za vse, prenehali omenjati ali se na to sploh sklicevati. Res smo stari, vendar pa ne tudi tako naivni!