Državljanska vzgoja poslancev in preostalih

Dogodek brez primere. Govorim o praznovanju praznika dneva samostojnosti in enotnosti. Praznovati praznik ali ga obeleževati en teden prej, preden je dejansko praznik, je dogodek, ki ga ne moremo zaslediti v nobeni državi na svetu. Samo v naši. Pa še tisti, ki bi bili po nekem protokolu dolžni sedeti na proslavi oziroma obeleževanju dogodka, se ga niso vsi udeležili. Veliko sedežev je bilo praznih. Po domače povedano, »pomembneži« so manjkali, upravičeno in opravičeno ali tudi ne, to bi mogel ugotavljati vodja protokola, in če je izostanek neopravičen, bi moral slediti odtegljaj od osebnega dohodka. Gre tudi za delovno dolžnost. S takim načinom praznovanja je nedvomno kršena zakonodaja o praznikih, kar jim lahko razloži vsak študent prava. O kršenju moralnih norm pa je škoda izgubljati besede. Take kršitve si ne bi smeli dovoliti trije predsedniki, države, državnega zbora in vlade, ter bi se bili dolžni upreti taki praksi. To je norčevanje iz praznikov, kot da je to samo formalnost. Kazalo bi se poučiti o namenu in pomenu praznovanj. Gre tudi za državljansko vzgojo, ki s takim ravnanjem to zanesljivo ni. Če nismo sposobni praznovati praznikov takrat, ko so, potem predlagam poslancem, da sprejmejo neki predpis, s katerim bi praznovali vse praznike na en dan v letu, sredi leta. Pa še stroškov bi bilo neprimerljivo manj. Višek nesramnosti je, da so si državljanski izvoljenci vzeli pravico in si dovolili tritedenski dopust. V državi je vse v redu, nagarali so se, pa sedaj potrebujejo dopust, predsednica vlade pa ne omenja več, da potrebuje čas (?). Mogoče je bolje, da so čim dlje na dopustu, bodo naredili manj škode.