Danes kapital ve, da bi z nasiljem težko uspel, da bi bilo zanj le prenevarno. Zato tokrat namesto vojaških praporov razvija prapor človekovih pravic in svoboščin. Bedno delijo sendviče protestnikom v Ukrajini, lady Ashton moli pod nos Ukrajincem neki beden korenček in žuga s palico. Gospodu Kerryju se gnusi ravnanje tamkajšnjih oblasti s protestniki, ne gnusi pa se mu lagati o sredstvih za množično ubijanje, kadar je treba rušiti kakšnega vlastodržca, ki moti ameriške interese, ne gnusi se mu Guantanamo, ne gnusijo se mu droni, ki pobijejo tudi kakšnega terorista na ducat nedolžnih ljudi, gnusijo pa se mu tisti, ki razkrivajo ameriška sprenevedanja. Svetovni imperializem se skuša tokrat, seveda, v prizadevanjih za demokracijo, zalesti pod mehki trebuh Rusije. Ker je Putin tako ali tako vlastodržec, na petinosemdeset let podlage, kot bi dodali naši izprašani in vsevedni demokrati, in noče dojeti njihovih interesov, ampak goni svoje, je nekaj treba ukreniti: napasti ga z nezadovoljnimi Ukrajinci, že tako obremenjenimi z zgodovinskimi izkušnjami z velikim sosedom. S prelestno in pretkano Julijo in boksarjema, ki sta s pestmi na Zahodu zaslužila milijone in mu zdaj služita s svojo »slavo«. Ukrajinci pa si želijo le, kot smo si želeli mi, bolje živeti. Zdaj vsi manipulirajo z njihovimi sanjami. So med kladivom in nakovalom . Morda bi lažje presojali, če bi razumeli, da jih eni in drugi zlorabljajo za uresničitev lastnih interesov. Če bi njihov parlament sprejel »pridružitveni sporazum z EU« , pa naj bi bil izvoljen tako ali drugače, bi bil opevan cvetober demokracije, ker ga je zavrnil, tepta človekove pravice in svoboščine. Vprašam se: koga te pravice še zanimajo v Libiji in Egiptu, kjer so za sabo pustili razdejanje? So se pa na libijskih naftnih vrelcih dobro ugnezdili.
Skratka, Rusija ve, kaj počnejo, razvoj dogodkov zmore biti zato skrb zbujajoče nepredvidljiv.
Težnja na Vzhod (*) in na tamkajšnje milijonsko tržišče, tudi na nekdanjo žitnico Evrope, je podobna tisti iz preteklih desetletij, le sredstva za dosego tega načrta so tokrat drugačna. Spomnim se, kaj vse smo pričakovali mi. Obljubljali so nam, da bomo svetilnik Evrope, vozili naj bi se z imenitnimi vlaki, danes pa domala praznujemo dan, ko smo zvedeli, koliko naj bi nas – z asistenco političnega razreda – oropale banke . Slavimo nekakšno našo kosovsko bitko, poraz kot zmago. Kraje moramo zdaj »pokriti«, kdo pa bi sicer kupil zlorabljene banke? Morda bomo zaprli še kakšno prijazno bančno uslužbenko, potem, potem pa sledi tisto pomembno in načrtovano: razprodaja vsega, kar imamo vrednega.
Moj ded je bil srednje močan gruntar. Poleg številne družine je imel tudi kar nekaj gozda, pašnikov, njiv, mlin, stope, kovačijo, gospodarska poslopja, golobnjak in čebelnjak… Večkrat je zabredel tudi v kakšno krizo, a dokler je živel, grunta ni prodajal, saj ni hotel biti tlačan na lastni zemlji. Naš politični razred je storil prav to. Z nesposobnostjo, lažmi in zavajanjem nas je razlastil države in domovine. Podaril jo je špekulantom, kriminalcem in »težnji na Vzhod«. Morda se motim, vem tudi, da ne morem ničesar spremeniti, želim si le to, da bi nas čim več – vsaj poskušalo – razmišljati z lastno glavo.
Josip Meden, Ljubljana
