A to Slovencev ne skrbi. Vsakokrat jo ustoličimo. In potem dnevno obujamo posledice »zmot«, ko se mačkasti zavemo, da namesto prilivov vedno bolj živimo v odlivih s krediti in obrestmi, objemajoči straniščno školjko, ker nam gre na »kozlanje«. Slovenci trpimo za nekakšno boleznijo, ki ji sam pravim »oslabljeni spomin«. Farmacevtska mafija verjetno pozna zdravilo, a ji ni v interesu, da bi ga poslala na tržišče. Od oslabljenega spomina se namreč fino živi. Dobro jutro!
Tudi pesti so pele ta teden. »Marš preko Sotle!« Zaudarja po ksenofobiji. Ni osamljen primer. Trdim – dnevno! V marsikaterem hramu učenosti. Tokrat s(m)o zarohneli, ker je fantič prišel domov plav in prebutan. Vsak dan marsikoga besedno (in fizično) pošiljajo »preko Sotle«! Tudi besede ubijajo. Ne pozabimo! A če se vrnem v Deskle in k nasilju med vrsticami, je misel zlovešča. Ker je neukrepanje vodstva te šole (o katerem sem bral) norost vseh norosti – a žal – tudi slovenska realnost. Slovenci ščitimo agresorja – ne žrtev. Dobro jutro!
Meje. Dandanašnji jih postavljajo otroci. Napaka. Govorimo zgolj o pravicah, o dolžnostih pa kakor da jih ni (več). Šolniki so, kakršni so. V vsakem poklicu so zrnje in pleve. Dobro jutro! A sam sem mnenja, da učitelj ni poklic, ampak poslanstvo. Če bi imel sleherni šolnik to zavedanje, bi verjetno imeli le zrnje, tako pa imamo tudi pleve (ker vsega pač ne moremo imeti – dobro jutro)! A poučevati današnjo mladež je mukotrpno in marsikateremu šolniku se večkrat upravičeno »sfuzla« in odtava v temo, kjer poslanstva ne vidi več… Otroci postavljajo in podirajo meje. Nič več ni vrednota. Jezik? Galjot? Je pa davi slan'ca padla? Deseti brat? Igra v parku? Plezanje na drevo? Čofotanje v bližnji reki? Vrednota je računalnik. Zlovešča je misel na prihodnost, ko nam bo pričela vladati današnja mladež, ki že tu in zdaj plete osebne odnose preko medmrežja… Otroci imajo odnose z računalniki. Blazno. Dobro jutro!
In kmalu bodo družinski prazniki. Upam, da ne bodo črni. Da bo kakšen kos potice, pečenka in glažek vina. Da bo skromno, a čuteče. Srčno upam, da bo ljubezen – namesto sovraštva… Prihaja čas, ko naj bi rutinsko naredili bilanco in premislili o novih ciljih. Ob vstopu v novo leto si želim, da bi spregledali. Samo to in nič več. Spregledali celostno. Da je čas dragocen – ta čas – tu in zdaj. In je naš čas. In imamo pravico, da je lep. A hkrati dolžnost, da ga naredimo lepega. Ker je lepo, če ti nekdo namesto »marš!« zaželi dobro jutro! Besede ne nahranijo – fizično – a nahranijo na drugih ravneh. Zato naj bo dobro jutro – vsako jutro!
Tomaž Tomše, Brežice
