Dež

A svet se (absurdno) vrti in zgodovina se ciklično (absurdno) ponavlja. Na to cikličnost, vrtenje, absurdnost me zmerom, kadar ga vzamem v roke, opomni Nietzsche. Ob tem mi misel uide v Gazo, ki poka do temeljev, a poka že (pre)dolgo. To ni stvar zadnjih nekaj mesecev, to je grozota, ki traja že nekaj let. A mednarodna skupnost »kofetka« in igra tri v vrsto z žrtvami. Združeni narodi (sami sebi namen) mlačno pihajo v trobento, a kaj ko namesto v kotlasti ustnik pihajo v lijakast odmevnik... In odmev se mlačno (absurdno) vrača. In zgodovina se ciklično (absurdno) ponavlja, pa čeprav je nebroj knjig, posnetkov, filmov, protestnih pesmi, ki govorijo o absurdnosti in nesmislu vojn. Oh ta človeški (iz)rod.

Tudi absurdna šentflorjanska dolina se še bolj absurdno kobaca v času in skozi čas. Božanstvo iz dobskih logov se bo na tisti deževen dan ali ustanovne seje predstavo prikotalilo iz temačne polodprte ječe, da bodo novic željne šoje, vrane, srake lahko skakale okoli in nastavljale mikrofone, diktafone, megafone božanskim ustnicam (če bi toliko zastonjske reklame namenili slovenskemu gospodarstvu, bi bili prva in ne druga Švica), da zažgole kakšno domoljubno in zrecitirajo Gregorčičevo Ujetega ptiča tožbo.

Tudi na absurdni Gregorčičevi, kjer deluje utekočinjena vlada, je vse po starem. Edinole v zenico, roženico, zrklo in vse druge dele očesa zbode novica, da si sam Juncker Evropski želi našo Lenčico v svojem rožnem vrtu... Ker mu pravljic iz Tisoč in ene noči pač ne bo brala, ker Juncker slovensko ne razume, njena angleščina pa bi pravljice spremenila v nočno moro, mu lahko vsaj splete nov »sviter« z motivom gorenjskega nageljna, da se mu bo milo storilo vsakič, kadar bo oko ugledalo to tekstilno umetnino.

Še dobro, da imamo na deževne dni knjige. Na tone jih je in dobro denejo duši, telesu in predvsem umu. Branje. V poletnem dežju na poletno noč s kakšno raskavo glasbeno podlago. Neprecenljivo. Trenutno berem Kafko. Spet. Ne naveličam se ga. Seveda ga ne berem po nasvetu Grimsa, da ne bi kdo slučajno pomislil. Ker Grims seveda ni bral Don Kihota in Gospe Bovaryjeve in pač ne ve, da se ti od fikcije lahko zmeša. Oh ta človekarski politični (iz)rod.

In še dobro, da je dež. Da malo ohladi pregrete glave. Da pusti življenju dihati. Da lahko zasanjani hodimo brez dežnika po opojni poletni trati. Da v dežni kapljici vidimo hrano novemu življenju, ki bo vzbrstelo iz zemlje. Zato je dobro, da je dež.