Danes prevladuje kapitalistično mišljenje, to je mišljenje o bogastvu kot vrednoti in ne kot nekem sredstvu za preživljanje. Misel o čim hitrejšem zaslužku, zaslužku za vsako ceno, zaslužku, ki bi utrdil še tako finančno močnega posameznika na »njegovi« družbeni lestvici in mu s tem potrdil in priznal položaj, za katerega se bori. Ta tako imenovana »družba« združuje somišljenike, ki stremijo k boljšemu položaju in zaslužku, saj so si ustvarili bogastvo in imajo močno razpredeno mrežo v vseh družbenih panogah ter zasedajo najvišja mesta v gospodarstvu, posameznih podjetjih in zavodih.
V Ustavi RS žal ni najti določb, ki bi se neposredno nanašale na delavčevo pravico do plače. Za pravno urejanje na področju plač pa so vendarle relevantne nekatere ustavne določbe. V skladu z 2. členom Ustave RS je »Slovenija pravna in socialna država«. Opredelitev Slovenije kot socialne države pomeni, da mora država pri oblikovanju pravnih predpisov in njihovem izvrševanju usklajeno upoštevati interese vseh skupin prebivalstva, še posebej tistih s slabšim socialno-ekonomskim položajem oziroma tistih, ki zaradi svojega šibkejšega položaja v razmerju do drugih skupin prebivalstva ne morejo sami enakovredno uveljavljati svojih interesov nasproti interesom drugih. Omenim naj določbo 14. člena Ustave RS o »enakosti pred zakonom«, ki je pomembna z vidika prepovedi diskriminacije pri plačilu in uveljavljenja načela enakega plačila za enako delo in za delo enake vrednosti. Pomembna je tudi določba 35. člena Ustave RS o »pravici do osebnega dostojanstva in varnosti«, ki nalaga upoštevanje te temeljne človekove pravice tudi na področju dela. Ta določba je pomembna predvsem z vidika obravnavanja dostojnega plačila, torej plačila v takšni višini, ki delavcu zagotavlja dostojno življenje. To pa danes ne predstavlja 783 evrov bruto oziroma približno 555 evrov neto plače, ki je določena v zakonu o minimalni plači (ZMinP, Uradni list RS) v mesecu marcu 2013. Ni mogoče prezreti 66. člena Ustave RS z naslovom »varstvo dela«, ki določa, da »država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo«. Država mora torej z zakonom ustrezno in primerno urediti tudi varstvo dela, kar pomeni, da delovnopravni položaj delavcev (za katerega je pomembna tudi plača) ne more biti v celoti prepuščen popolni pogodbeni avtonomiji in svobodnemu urejanju s strani samih delavcev in delodajalcev. V zvezi z delavčevo pravico do plače bi omenil tudi ustavno določbo o sindikalni svobodi iz 76. člena, po kateri je »ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno«, ki je relativna z vidika kolektivnega pogajanja o plačah med organizacijami delavcev in delodajalcev. Ko dopuščamo in spodbujamo ljudi, da sledijo svojim lastnim interesom, podpiramo interese družbe kot celote. Nekoč res ni bilo vsega, kar imamo danes, vendar tudi danes nimamo vsega (marsikatera družina nima barvnega televizorja ali hišnega računalnika), saj si nekateri ne morejo privoščiti niti najosnovnejšega, kot so npr. hrana, voda in topli dom. Čeprav so nekatere dobrine danes lažje dosegljive kot nekoč, pa so za določen sloj ljudi še vedno zelo nedosegljive.
Dokument OZN s področja človekovih pravic vsebuje določbe v zvezi s plačilom delavcev, ki so vključene v nekatere najpomembnejše dokumente OZN s področja človekovih pravic. V njih sta poudarjena predvsem dva vidika: »pravica do določene minimalne plače, ki zagotavlja dostojen življenjski standard« in »pravica do enakega plačila delavcev in delavk«. Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 v okviru pravice do dela in pravičnih delovnih pogojev v 23. členu med drugim določa, da »ima vsakdo, brez kakršne koli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo« in da ima »vsakdo, kdor dela, pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj«.
Država ima mehanizme in lahko vpliva na plače delavcev, saj poseduje veliko število delnic posameznega podjetja, je veliki delničar, kar pomeni, da lahko vpliva tudi na direktorja, če že on sam ni njihov član oziroma član kake vladajoče stranke, kar pa danes niti ni več redkost. Ne samo na tem področju ampak tudi v drugih gospodarskih panogah.
Problem delavskih plač in razmerij med delavci in menedžerji bo tako še dolgo časa buril duhove. Vem, da to ni le naš problem, je predvsem svetovni. Pri dobičku bi morali sodelovati tudi delavci, tudi oni morajo dobiti svoj »kos pogače«. Med pogovori bi morala imeti miza najmanj tri stole. Na njih morajo sedeti: delavci, delodajalci in predstavniki države. Vendar lahko že tukaj nastane problem, saj so lahko predstavniki delavcev preglasovani s strani delodajalcev in predstavnikov države. Pomembno vlogo igrajo tudi delavski sindikati, ki pa jih danes ni malo in pričakovati je, da bodo nastajali še novi. Vse dokler ne bodo delavski sindikati enotni, ne bodo mogli doseči želenih sprememb. Poleg tega morajo delavci stopiti skupaj, ne le delavci v tovarnah, tudi prodajalci in trgovci.
Danes smo že priča nastajanju vedno večjih razlik tako na področju plačilne politike kot v družbi sami in posledicam, ki bodo nastale in praktično že nastajajo. To bodo še kako občutili naši zanamci! Če se stvari ne bodo uredile in bodo tisti, ki dobivajo najmanj finančnih sredstev oziroma plačila za svoje delo, tisti, ki predstavljajo seme zdravega sadeža, ki je uspešno zasejan v rodno grudo, iz katerega zraste zdravo drevo in z njim sočni sadeži, ki jih potem poberejo razni direktorji in menedžerji ter okusijo njihov sok, se bo razslojevanje še povečalo. Da se bodo zgodile spremembe v smislu prenehanja razslojevanja družbe, se morajo delavci in nasploh vsi sindikati združiti in dvigniti svoj delavski glas in enotno nastopiti, ker jim bodo le na tak način dopovedali, da so tudi oni spoštovanja vredni in pomembni dejavniki pri uresničevanju delodajalčevih ciljev.
Prišlo je že in še bo do skupnega boja, tako pri nas kot po svetu. Ljudje se zgrinjajo na ulice, prihaja do vsesplošnih stavk. Prišlo bo verjetno tudi tako daleč, da se bodo ustavili vsa obratovalna podjetja, vse tovarne, kjer se ne bo nič več proizvajalo, samo zaradi tega, ker se delodajalci težko odpovedo dobičkom. Nastala bo nepopravljiva škoda. Če je to prava cena, da se usliši delavca, pa naj bo! Šele takrat bodo marsikateri direktorji in menedžerji verjetno spoznali in doumeli, da brez delavcev pač ne gre! Spoznali bodo, da je delavec steber vsakega gospodarstva. Upam, da bodo kmalu minili časi dela na črno, pošiljanja delavcev na zavod za zaposlovanje, preprodajanja dobrih podjetij oziroma »legalnih kraj« materialnih in intelektualnih premoženj delavcev. Žal bodo izkoriščevalci delavcev – bogati »uspešni poslovneži« – nekaznovano poniknili v ljudski množici.
Na srečo so pri nas tudi »svetle zvezde«, podjetja, prijazna do delavcev, kjer se delavci ne ukvarjajo z mislijo, kako bodo preživeli prihodnji mesec, kjer uprava podjetij povečuje produktivnost dela brez zmanjševanja števila zaposlenih. To jim uspeva z uvajanjem boljših tehnologij in hitrejšimi, varnejšimi in varčnejšimi stroji. V takih podjetjih delavci nimajo občutka, da so izkoriščani. Do vodilnih struktur so korektni in jim ne zavidajo višjih plač. Celo še večje dobičke jim privoščijo, saj vedo, da bodo tudi oni pridobili boljše delovne pogoje!
Dober delavec je »kapital« podjetja in delodajalca, ne le »strošek«!
Gregor Turel