Na panoju imam napis, da se kot vojni veteran sramujem današnje Slovenije. Še vedno sem ponosen, da sem Slovenec, in ponosen na lepote Slovenije. Sramujem pa se stanja, do kakršnega je politika pripeljala državljane, ki so verjeli v lepšo prihodnost in zato leta 1990 izglasovali samostojnost.

Dopustila je divjo privatizacijo v škodo vseh državljanov, z izjemo tistih, ki so si napolnili žepe. Prek bank jim je omogočila pridobitev posojil, ki jih v veliki meri niso bili sposobni vrniti ali pa jih vračajo na račun delavcev, ki jim izplačujejo oderuško nizke plače.

Zaradi nevračila posojil je treba pokrivati bančno luknjo. In to zopet na račun delavcev. Z dvigom in uvajanjem novih davkov. Delovnih mest je čedalje manj. Politika pa se več kot z zaustavitvijo voza, ki proti dnu drvi s čedalje večjo hitrostjo, ukvarja s tem, kako ohraniti svoje položaje.

Bližajo se predčasne volitve in treba je ustanoviti nove stranke. Stranke, ki bodo vehementno s svojim programom obljubljale lepšo prihodnost. Nove stranke s starimi obrazi. Mar tega ne doživljamo že od osamosvojitve? In kam nas je to pripeljalo? Od ene najbolj perspektivnih novih članic v EU do današnje najbolj skorumpirane in gospodarsko problematične članice EU.

Ogromno mladih v Sloveniji ne vidi perspektive. Svoje pridobljeno znanje dajo na razpolago tujcem. Lepo jih je videti zadovoljne, ko jim uspeva in jih v tujini cenijo. Vendar, če bodo mladi v takšnem tempu odhajali, doma pa ostajali starejši, kakšna je potem usoda upokojencev in njihovih pokojnin?

In ko razmišljam, kdaj in kako se bo moja kalvarija končala, mi dnevni dogodki kažejo, kako nezaščiten je delavec. Razsodba vrhovnega sodišča, da bodo morali livarji iz Vuzenice vrniti iztoženo premalo izplačano plačo v letih 1990–1993, ki jim jo je sicer priznalo višje sodišče.

Primer delavcev Iskre, ki jih Šešok izkorišča in tudi odločbe inšpekcije ne upošteva, saj se mu bolj izplača plačati kazen kot pa izplačati več kot zaslužene plače, pa zahteve do medicinskih sester, ki naj bi dobile preveč plačila za delo, čeprav so ga opravile, in še bi lahko našteval.

Meni osebno je takšne Slovenije dovolj. Želim si boljše in pravičnejše Slovenije, kjer bodo državljani za svoje delo pošteno plačani in bo vsak za svoja dejanja tudi odgovarjal.

Silvo Mesojedec, Novo mesto