Mislim, da se vse razprave o tem vprašanju vrtijo kot mačka okrog vrele kaše in ne povedo bistva problema. Problem ni v članski izkaznici novega predsednika KPK.
Komisija za preprečevanje korupcije je specifičen organ. Njena moč ne izvira iz njenih sklepov, ker ti pravzaprav nimajo nobene izvršilne moči. Moč ima, ali pa je komisija nima, če za njenimi ugotovitvami stoji večinsko javno mnenje, če ji ljudje zaupajo, zaupajo predsedniku in članom, da so kompetentni, pošteni, nepristranski, dosledni in jim je javni interes in zakonitost cilj delovanja. Komisija je na neki način tisti organ, ki oblikuje javno mnenje do problema korupcije, in le kritično javno mnenje je lahko sila, ki vodi k realnim družbenim spremembam na tem področju. Le javnost lahko prisili politične stranke, same tega ne bodo storile, ker bi to bilo v nasprotju z njihovim realnim interesom, k celovitemu ukrepanju pri preprečevanju korupcije.
Odpravljanje korupcije in njeno preprečevanje ni mogoče z nekimi formalnimi akti, sodbami, ovadbami in podobnim, če za tem ne stoji vedenje večine državljanov, da je korupcija rakovo tkivo vsake družbe in da do nje ni tolerance. Pa še javnost je tolerantna, kot vidimo, je velik del podpira korupcijo v obliki donacij mestu Ljubljana, kar je bila dolgoletna praksa župana, čeprav so skoraj vse donacije danes del črne bančne luknje, ki jo pokrivamo državljani.
Klemenčičeva komisija je imela pri nas državljanih visoko stopnjo zaupanja. Jasno je, da je to zaupanje državljanov do dela in ugotovitev komisije na drugi strani dodatno zmanjševalo že tako pičlo zaupanje državljanov do političnih strank. Navsezadnje se je komisija ukvarjala z njihovimi najvišjimi predstavniki. Komisija je tudi jasno povedala, da je izvor korupcije v Sloveniji, kot povsod v svetu, v delovanju političnega in ekonomskega sistema, torej v političnih strankah.
Kdo si torej najbolj želi KPK, ki ne bo uživala zaupanja državljanov, ali pa komisijo, ki bo »pripadle zadeve« reševala ozko formalno, brez naslanjanja na javno mnenje in brez obveščanja javnosti o svojih ugotovitvah?
Osebno sem prepričan, da je prav to, da komisijo vodi človek, ki bo »promptno in ažurno«, pravno in formalno korektno reševal »pripadle zadeve«, po vrstnem redu, kot so prispele, ter s takim načinom dela, brez naslanjanja na javnost in javni interes »pomiril javnost«, vodilo izbirno komisijo in predsednika države pri imenovanju novega predsednika komisije za preprečevanje korupcije. »Kandidat nas je v razgovoru pač prepričal, da je pravi,« je dejala ena od članic komisije, ki je predsedniku predlagala edinega kandidata. Navsezadnje tudi javni nastopi novega predsednika KPK kažejo na tak način njegovega dela. Pa mu ne očitam kompetenc pri delu komisije za formalnopravno in s tega vidika korektno delo.
Da želi politika »več miru« in zaprtega pisarniškega dela pri delu KPK, kaže navsezadnje tudi odnos političnih strank do pobud Klemenčičeve komisije glede zakonskih in drugih sprememb, ki naj bi zagotovile večjo učinkovitost pri preganjanju korupcije.
Predsednik Pahor je nas državljane pozval, da mu pomagamo najti najboljše ljudi za podpredsednika KPK, ker da se sposobni ne prijavljajo. Če bi predsednik države spoznal in priznal prave razloge takega stanja, bi pozval najprej vse obstoječe stranke v parlamentu, da sestopijo z oblasti, in tudi sam odstopil, kot ga poziva društvo pisateljev in pesnikov, in dal nam državljanom možnost, ne samo da predlagamo podpredsednika KPK, pač pa da predlagamo in si izvolimo svoje poslance in imenujemo vlado ljudstva, ne da nam vlada vlada političnih in drugih klik. Kot vse kaže, je namreč to edina pot, da pridemo do učinkovitega boja zoper korupcijo.
Če bi politične stranke pri državljanih uživale toliko zaupanja, kot uživajo nezaupanja, bi bila članska izkaznica predsednika KPK v javnosti dobrodošla.
Silvester Koprivnikar, Velenje