Sam menim naslednje: res je, da ob že kronično deficitarni udeležbi ljudi na volitvah in referendumih lahko pričakujemo še en tovrstni polom, toliko bolj v času, ko si je večina naroda že načrtovala počitek, dopustovanje, nekajtedenski beg od običajev, tegob in ritmov delovnega vsakdana s politiko, ki nas odžira, a obenem tudi navdihuje (priznajmo si).
Toda sleherni od nas je del skupnosti, od katere upravičeno zahtevamo, da se vede tako, da bo tudi meni, sleherniku, lepo živeti z njo, za njo in zase, da bom njen zadovoljen in ponosen člen, da bom z njo in v njej lahko uresničeval, v čim večji možni meri, svoja pričakovanja. Med temi je, brez dvoma, tudi to, da mi omogoči čas, ko bom po svoji presoji odmislil vse, kar bi rad odmislil, in se napojil z novimi idejami, energijami, življenjskimi naboji.
A se včasih ta želeni scenarij ne izide in smo sami poklicani, da se novim okoliščinam prilagodimo. Od skupnosti zahtevamo to in ono, da jo usposobimo k temu poslanstvu, pa ne gre mimo tega, da smo tudi sami dolžni kaj postoriti zanjo, še najbolj ko se ji zatakne in ohromi.
Zbrana v državo, v republiko, je ta naša skupnost zašla v težave. Ne ob predsednikovem razpisu volitev, temveč veliko prej. Padec gospodarske rasti, dohodka in zaposlenosti zavoljo domačih napak in mednarodne finančne krize, politična preigravanja, improvizacije in negotovost, slabšanje naše podobe tako doma kot na tujem, rastoče nezaupanje javnosti do akterjev oblasti.
Dejanja in okoliščine so privedli do tega, da nam je zdaj dana nova priložnost, da stanje popravimo ali vsaj napotimo k dobremu serviserju. Da, prepričani smo bili, da smo tega našli že na prejšnjih volitvah, vsak seveda svojega, a sledilo je razočaranje, in ni izključeno, da se ponovi. Toda priložnost je tu in ni druge poti k temu, da jo izrabiš kot ta, da greš volit, da izbereš človeka in politiko, za katera najbolj verjameš, da sledita tvojemu pogledu in pričakovanju, kako k boljšemu jutri.
Zato, kot bomo te dni z domačega ali hotelskega fotelja gledali brazilski mundial, se organizirajmo tako, da si bomo vzeli čas tudi za kako predvolilno soočenje, če svojih političnih barv in imen še nismo izbrali, in da bomo 13. julija za en dan prekinili dopust in se prikazali na svojem volišču ali poslali glas po pošti. Verjamem, da je večina polnoletnih dopustnikov z volilno pravico (in dolžnostjo!) to sposobna storiti, morda tudi zato, da nam ne bo treba prihodnje leto znova skozi to kalvarijo.
Da nas določene teme, ki jih nekateri silijo na referendumih (novela zakona o arhivih itd…), ne zanimajo, je povsem normalno in pričakovano (sam sem sicer oddal glas za uveljavitev zakona), da smo se tudi volitev evroposlancev lotili malce z levo oziroma bolj »desno« (glede na izid) roko, ni tako katastrofalno (Bruselj je pač še dokaj oddaljen od našega dojemanja njegovega pomena), huje pa bo, če bomo podobno pristopili k najbolj pomembni in enostavnejši tovrstni nalogi doma, to je k volitvam za državni zbor. Koga bomo vanj poslali, je odvisno od nas, in če glasu ne bomo oddali, se bomo odpovedali tudi pravici do presojanja, kritike in, ob slabih politikah, nerganja, protestiranja in vstajenja.
Pa ne nazadnje, ali nima tudi kresanje mnenj in političnoideoloških pogledov kandidatk in kandidatov ter voditeljic in voditeljev strank svojega čara?
Kaj bodo povedali pri konkretnih vprašanjih in izzivih moderatorjev stari obrazi, več ali manj že vemo, kaj pa novi? In tokrat, sem prepričan, ne bodo dovolj odgovori tipa: »Si bomo prizadevali za večjo gospodarsko rast, za več delovnih mest, za več sociale, za boljše šolstvo in zdravstvo.« Morali bodo vsebovati veliko več, zlasti kako in do kdaj, do želenih ciljev, če bodo hoteli privabiti glasove in zaupanje volilk in volilcev.
Skratka, ocenjujem, da bodo volitve 13. julija prelomne, tudi ker take niso bile prejšnje, in zato vredne našega truda in dopustniškega dne. Da bodo tudi v očeh Solidarnosti in drugih dvomljivcev povsem legitimne, poskrbimo, da nas bo na voliščih čim več. Kaj ko bi vsak pri sebi stavil, da se bo udeležba tokrat povzpela nad polovico volilnega telesa? Jaz bom to storil in nagovoril vse svoje najdražje, doma in zunaj, k enakemu premisleku in ravnanju.
Aurelio Juri, Koper