Bravo mi

Ta mesec bodo oči slehernikov prilepljene na platna, televizijske sprejemnike, pilo se bo pivo in bentilo čez sodniške odločitve. Tako je. Tudi pri športu so sodniki »alfa in omega«. Sam se na nogomet ne spoznam. Se popravljam – na šport se niti malo ne spoznam. Gol ali koš, mrtvi kot, »avtogol«, rumeni ali rdeči karton, veslo ali hokejska palica?!

Preveč. Zame osebno (i)zgubljeni čas, a jaz tako – drugi drugače. V času, ko traja kakšna tekma, pospravim celo hišo, posesam, pomijem, pobrišem prah in napadem vse pajke, kar jih je, razpredem pajčevino in zloščim prostore, da se svetijo. In sem vesel, ker ima moje delo učinek vsaj do naslednjega jutra, dokler sončna svetloba ne razkrije novih sledov prahu in se na steni prikaže spet kakšen pajek, ki je dezertiral…

Tako je z menoj in športom – na katerega se, priznam, ne spoznam. Vem pa nekaj o državnih simbolih, zakonih, tudi ustavo zadovoljivo poznam, če mi kaj ni jasno, sem obkrožen s pravniki, ki mi raztolmačijo vso prepleteno slovensko zakonodajo. In zakaj od športa k državnim simbolom?

Pred dnevi se je namreč pripetil neljubi dogodek, ko je na nogometni tekmi med Slovenijo in Argentino na tribuni zaplapolala namesto slovenske domobranska zastava. Ne, ne bom drezal v polpreteklo zgodovino, ker se ponavljam kakor papiga, da se mi z večnimi zdrahami res ne da ukvarjati. A na tej tekmi se je zgodilo nekaj, kar presega meje dobrega okusa.

Državna in pomorska zastava Republike Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Republike Slovenije, ki ima podobo ščita, v sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Državni simboli so določeni s 6. členom  Ustave Republike Slovenije  ter z  zakonom  o  grbu, zastavi in  himni  Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Ur. l. RS, št. 67/1994, 14/1999 Odl. US: U-I-296/94).

A ta zastava z grbom ni bila vidna na tribuni, bila pa je vidna neka druga zastava. Kljub temu tekma ni bila prekinjena, odziv zunanjega ministra je bil tako minimalističen, kakor je očitno minimalističen naš odnos do države in naših simbolov. Tudi predsednik se seveda ni oglasil. Niti v sanjah si nočem predstavljati, kakšen vik in krik bi zagnala stranka SDS in z njo v duetu Ljudmila, če bi si kakšen navijač na kakšni tekmi privoščil razprostreti zastavo z rdečo zvezdo. Takoj bi imeli izredno sejo in ustanovili parlamentarno komisijo. A pri nas je tako. Predvčerajšnjim Grahovo (svojevrsten primer, ki ga ne poznajo nikjer v Evropi), včeraj domobranska zastava, jutri…?

Mlačni (ne)odzivi kažejo na to, kakšni smo postali. Razvrednotili smo vso zgodovino. Pljuvamo po Pesniku, za zastavo nam »dol visi«, grba po mojem mnenju večina niti ne pozna. Če je svet zblaznel zaradi nogometa, bo naš narod zblaznel od nikoli končanega hujskaštva in na koncu »gavznil«, ker mu bo počila hrbtenica. Državo, ki so nam jo nekdaj s krvjo priborili naši predniki, danes oblivajo manipulacija, kriminal in nespoštovanje. In v grobovih se obračajo skeleti mnogih, ki so za to državo pustili zadnje kaplje krvi, poslednje solze in upe za boljšo prihodnost zanamcev. Bravo mi!