Politika in gospodarstvo sta pri nas dokončno postala sinonima za korupcijo, prevaro, laž, tatvino, lopovščino, nekaj, čemur ne smemo zaupati, kar nas lahko oropa, prevara in ki se zanima le zase in svoje interese. Afera z bulmastifi je bila le vrh ledene gore globoke moralne perverzije, ki so jo ustvarile skorumpirane politične in gospodarske elite. Sistemska korupcija je trenutno način družbeno političnega in gospodarskega življenja v Sloveniji in tisti, ki so zdaj na oblasti in na visokih vodilnih položajih, nikakor niso le nedolžne priče te gnilobe, temveč njen sestavni del. Tu nekje tiči razlog za dejstvo, da je toliko oblastnikov ovadenih, pa se jim nič ne zgodi. In v takih razmerah se ljudem grozi z odpuščanji, z izgubo socialnih pravic in socialne varnosti. V takih razmerah mnogi otroci nimajo več možnosti jesti kosila v šoli, da o čem drugem niti ne govorimo. V takih razmerah gledamo, kako se vlečejo neskončni sodni procesi tajkunom in skorumpiranim politikom, ki še vedno opravljajo svoje funkcije, medtem ko se navadnemu državljanu lahko sodni epilog zgodi en dva tri v njegovo škodo s kaznijo vred. V takih razmerah gledamo, kako se veliki kriminalci tipa »Balkanski bojevnik« izvlečejo brez kazni. Pred licem take nepoštenosti si politična oblast drzne pritiskati na ljudi s skrajno nepoštenimi varčevalnimi ukrepi. Ta ista oblast, ki jo večina dojema kot sam vrh skorumpirane politične elite. Mislim, da bi bilo z ljudstvom, ki bi vse to mirno gledalo, ki ne bi reagiralo, nekaj hudo narobe. Slovenci smo končno dokazali, da nismo mrtva in pasivna gmota naroda, temveč znamo biti še kako besni in s tem živi. Ni le Črni kozel iz Maribora tisti, ki je izgubil stik z realnostjo, to se je zgodilo politiki in politikom v celoti.
Moč je zdaj kar naenkrat v rokah ljudstva (in nemoč na strani oblastnikov). Moč ni več razumljena kot nekaj, kar je neizogibno povezano z uradnim družbenim položajem, temveč je moč v energiji, živosti, volji, nameri, odločitvi in akciji ljudi. In tako mora biti. Oblastniki in politiki so v bistvu le služabniki, servis za ljudi, in čeprav so izvoljeni od ljudstva, niso nikakršna abstraktna in privilegirana elita nad ljudstvom, ki lahko počne z močjo, ki ji je zaupana, kar se ji pač zljubi. Zdaj postaja jasno, da lahko ljudstvo s svojo voljo te iste ljudi preprosto zamenja, če ne opravijo svoje naloge ali če zlorabijo svoj položaj. Ni treba v neskončnost čakati na nikoli dokončane postopke sodišč. Tudi v Islandiji niso sodišča izboljšala družbene situacije, temveč ljudstvo samo. Sodišča so tukaj le v imenu ljudstva in nikakor drugače in naivno je prepričanje, da so v skorumpirani družbi lahko sodišča čista in neomadeževana.
Politična in gospodarska elita se zdaj kaže kot najbolj nizka kasta etične izprijenosti, medtem ko čista energija ljudstva deluje malodane čudežno. Nesposobna, impotentna in kastrirana politika je kar naenkrat postala učinkovita pod pritiski naroda. Kar naenkrat se je mogoče marsikaj dogovoriti, pokojninska reforma je pod streho, denarja je kar naenkrat dovolj tudi za visoko šolstvo, uštirkani direktor Gorenja se s tresočim glasom pred množico delavcev kar na mah domisli, da je dovolj denarja za božičnico, ko le sliši besedo »lopov«. Janša bo presneto premislil, preden si bo spet drznil zastraševati ljudi in kakršen koli ukrep vlade z namenom prikrajšati ljudi bo od zdaj presneto dobro premišljen. Internacionala in Vstanite v suženjstvu zakleti so spet pesmi, ki bi jih, čeprav zaprašene, ponovno lahko uporabili za glasbeno kuliso aktualnih družbenih dogodkov. Neizpodbitno pa je dejstvo, da mantra: »Lopof je gotof!«, dela čudeže. To je najbolj učinkovita in transformativna mentalna formula zadnjih dvajsetih let v Sloveniji, ki ponovno odkriva resnico, da je ljudstvo pravi gospodar, kot je zapisano v naši ustavi.
Zvone Krušič, Ljubljana